ŽIVLJENJE IN DELO PRIMORSKEGA KRŠČANSKEGA SOCIALCA VIRGILA ŠČEKA

Opis

ŽIVLJENJE IN DELO PRIMORSKEGA KRŠČANSKEGA SOCIALCA VIRGILA ŠČEKA

Avtorji / Authors: Ciril Zlobec, Egon Pelikan, Branko Marušič, Marko Tavčar, Bojan Godeša, Nevenka Troha, Gorazd Bajc Marko Vuk, Mirjana Kontestabile Rovis, Darko Dukovski

Zbornik referatov o Virgilu Ščeku bogati bralca iz različnih razlogov in na različne načine. Najprej zato, ker nam kliče v spomin eno izmed najbolj zanimivih osebnosti XX. stoletja na Primorskem – duhovnika, politika in misleca Virgila Ščeka, o katerem lahko rečemo, da nas več kot pol stoletja po svoji smrti, še vedno in po pravici vznemirja. Vznemirja nas zaradi osebne premočrtnosti, ki gaje spremenila v upornika in oponenta do vseh oblasti, s katerimi je imel opraviti – tako cerkvenimi kakor posvetnimi.

Vznemirja nas tudi, ker je Šček vse življenje hodil po ozki brvi med duhovniškim poslanstvom in narodnoobrambno zavzetostjo. Pri tem se zdi, da se je nagibal bolj na stran aktivnega narodnoobrambnega dela in je tako v okolju, kjer je deloval, ustvaril napetosti, ki bi jih najbrž kot laik laže obvladoval kot duhovnik. Četudi je bil pogosto kamen spotike cerkvenih in posvetnih oblastnikov, pa moramo poudariti, da sam v sebi ni bil notranje razklan, ampak močno prepričan o pravilnosti lastnega delovanja.

Nestrinjanje pri goriškem nadškofu Frančišku Borgiji Sedeju je povzročil že v začetku dvajsetih let, ko se je odločil, da bo kot predstavnik slovenske manjšine v Julijski krajini kandidiral za poslanca v rimski parlament, saj je bil metropolit mnenja, da je ta korak v nasprotju s cerkvenimi določili, ki so v Italiji duhovnikom prepovedovala neposredno angažiranost v politični areni. Od te prve izzivalne geste Šček ni prenehal z resnicoljubno kritiko cerkvene in politične oblasti, s čimer je izzival in klical pozornost nase, pa naj so ga skušali še tako osamiti, ponižati, ga streti kot človeka ali kot duhovnika. Postaje njegovega križevega pota – Gorica, Trst, Rim, Avber, Lokev, Ljubljana, kjer je pri devetinpetdesetih letih umrl – so posredno ali neposredno tesno povezane z zgodovino Primorske v času, ko sta našo zemljo s krvjo prepojili dve svetovni vojni in so ji v skladu s svojimi ozemeljskimi ambicijami, političnimi načrti in ideološkimi predsodki brezobzirno vladali tujci.

V teh časih, ko se je slovenski narod na Primorskem znašel v stiski, kakršne prej še nikoli ni doživel, je Virgil Šček s svojo uporno držo postal bodrilni zgled mnogim Slovencem. Njegovo delo na pastirskem, političnem in kulturnem polju je vsaj približno – tudi po zaslugi pričujočega zbornika – še mogoče izmeriti, četudi njegovega blažilnega vpliva na ponižno samozavest primorskih ljudi v tistih težkih časih ne bomo zmogli nikoli v celoti dojeti.

Zbornik, ki ga imamo v roki, ni samo biografski oris velikega domoljuba, dragocen je tudi, ker umešča njegovo življenje in delo v širši okvir primorske stvarnosti v zgodovinskem loku, daljšem od pol stoletja – od zadnjih let obstoja avstroogrske monarhije do začetkov »ljudske oblasti«. Že ta dva mejnika, od katerih prvi nosi še prepoznavne ostanke zgodovinskega konteksta evropske fevdalne družbe, drugega pa lahko umestimo v obdobje evropskega realnega socializma, kažeta, kako razburkana je bila Ščekova doba. Če k temu dodamo še obe vojni izkušnji, italijansko vojaško zasedbo in strahovlado fašističnega režima, ne bo težko razumeti, da gre za eno najpomembnejših vozlišč naše sodobne zgodovine, v kateri imajo korenine številni problemi današnjega dne..

Z njimi se velja seznanjati, da se bomo v zavedanju lastne dediščine bolje razumeli in tudi cenili.

Iz recenzije akademika prof. dr. Jožeta Pirjevca

 

Izdajo monografije je finančno podprla: Ministrstvo za zunanje zadeve – Urad za Slovence doma in po svetu, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Mestna občina koper