ZGODOVINA POZABE / HISTORIE DE L´OUBLI

Opis

ZGODOVINA POZABE v postsocialističnem in postkolonialističnem kontekstu / HISTORIE DE L´OUBLI en contextes postsocialiste et postcolonial

Zbrali in uredili / Edited by: Patrick Vauday, Paula Zupanc, Rastko Močnik, Drago B. Rotar

Ker nas poganja bolj arheološki namen v foucautovskem pomenu besede, bomo potemtakem v prvem delu brali generične študije o pogojih za konstituiranje, prenašanje in ponovno iznajdevanje kolektivnih memorij v različnih civilizacijskih in zgodovinskih kontekstih. V njih bo ugotovljen obstoj diferenciranih memorijskih režimov, ki uporabljajo aspiracije, ki segajo od zahteve za pomirjevalno pravico do ponovnega ustanavljanja skupnosti z reinvencijo legendarnih pripovedi oziroma, v modernih družbah, kompleksnih in razplastenih dispozitivov legitimiranja oblasti z diskurzom o preteklosti.

Nato je sodobni kontekst memorij, ranjenih od amnezije, od enostranskih zgodovin in odrekanja besede, prisilil k upoštevanju občutljivih točk, na katerih se travmatizmi v intimnosti bolečih spominov pletejo v individualne drame in tragedije zgodovine. To klinično pobočje simptomov pozabe se vpisuje neposredno na telo in psihè.

Tretji in daleč najobsežnejši del, del, kjer so zgodovinske analize, ki v svoji heterogenosti preiskujejo politične, nacionalne in identitetne konfiguracije memorijskih obnov v različnih nekdaj socialističnih deželah evropskega Vzhoda, prikazuje raznolikost logik od logike molka o konfliktni raznolikosti izvirov, da bi utemeljili enotnost kake oblikujoče se nacije, tja do invencije antagonističnih memorij, da bi za nazaj upravičili separatistične in sovražne politike; a tudi pomirjevalno vlogo amnestij, za katere so se odločili v določenih razmerah, ki niso žalile le poražencev ne žrtev. Naposled bomo skozi ponavljajoče se in dopolnjujoče se interpretacije nedavne preteklosti, ki potekajo v tranzicijskih družbah, razbrali zastavke oblasti in vrednote, ki omogočajo prepoznavanje sil, ki bi se rade v potekajočih preobrazbah dokopale do oblasti.

Četrti del obravnava pozabo v valovanju jezikov, del in spomenikov, ki se z velikimi črkami vrezujejo v besedilo javne memorije v javni prostor. Estetska razsežnost pozabe zajema politike jezika, ki, kakor smo videli še med nedavno vojno na Balkanu, z imenom čiščenje prikriva kompozitno in razvejano naravo jezika z izgovorom, da bi ga čiščenje vrnilo v izvorno nerazdeljenost. Jezik kot anestetik, ki naj bi zmanjšal heterogenost, ali kot senzibilizator, ki naj bi omogočal okušanje njegove mešanice in pustolovščine, je par excellence memorialna sestavina pozabe, ki nosi njeno sled in nadaljevanje v prihodnosti.

Vsi prispevki v zborniku so v francoskem jeziku s povzetki v slovenskem jeziku.                                       Iz uvodnika Patricka Vaudaya               

Izdajo monografije je finančno podprla: Francoski inštitut Charles Nodier v Ljubljani