NAPOLEON NA JADRANU

Opis

NAPOLEON NA JADRANU / NAPOLÉON DANS L᾽ADRIATIQUE

Zbral in uredil / Edited by: Janez Šumrada

Po vojaški katastrofi avstrijske armade pri Slavkovu (Austerlitz) v začetku decembra 1805, je zmagovita Napoleonova Francija sklenila 26. decembra 1805 s poraženko v Bratislavi (Presbourg) mirovno pogodbo, na podlagi katere je pridobil Napoleon tista ozemlja nekdanje Beneške republike ob vzhodnem Jadranu, ki so z mirom v Campoformiu (1797) pred tem pripadla Habsburžanom, in jih bodisi popolnoma vključil v svoje novonastalo Italijansko kraljestvo – kar velja za Istro – ali pa z njim tesno povezal, ne da bi prišlo do formalnopravne vključitve (Dalmacija, Boka Kotorska po miru v Erfurtu 1807). Obenem so francosko-italijanske čete okupirane Dubrovniško republiko in v začetku leta 1808 ukinile njeno stoletno neodvisnost.

Da je nova teritorialna pripadnost nekdanjih beneških območij ob vzhodnem Jadranu pravzaprav provizorij, se je pokazalo na koncu nove, za Napoleona zmagovite vojne z Avstrijskih cesarstvom leta 1809. Z mirovnim sporazumom, sklenjenim sredi oktobra 1809 v cesarskem Schönbrunnu pri Dunaju, so Habsburžani izgubili še Trst z okolico kot edino preostalo posest ob Jadranu, v njegovem zaledju pa vzhodno Tirolsko, zahodno Koroško, Goriško, Kranjsko in Hrvaško južno od Save z Vojno krajino. Novonastala Napoleonova državna tvorba, v katero so bile v letu 1810 vključene tudi že prej naštete nekdanje beneške posesti in Dubrovnik, imenovana Ilirske province, je zatem združevala omenjeni mozaik ozemelj, jezikov, kultur in ljudstev do vojaškega poloma in umika Napoleonove vojske jeseni 1813; zadnje francoske postojanke on vzhodnojadranski obali so padle v prvih mesecih 1814.

To kratko obdobje je bilo v znamenju nenehnih vojn, gospodarske krize, a tudi velikih načrtov o družbeni modernizaciji in integraciji naštetih ozemelj v tedanjo francosko Evropo; zaradi izjemne kratkosti obdobja Napoleonove Prevlade velika večina načrtovanih reform ni nikoli postala realnost, tiste, ki so jih vendarle pričeli uvajati pa v glavnem niso preživele konca francoske nadoblasti.

Iz predgovora dr. Janez Šumrada in dr. Darko Darovec

Izdajo monografije je finančno podprla: Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Institut français Charles Nodier, Ljubljana