Projekt je posvečen analizi, razumetju in soočanju z defektom v slovenski demokratični kulturi, ki se manifestira na področju kazenske politike. Projekt najprej pristopi k genealogiji te dezorientacije. Najde jo v 1) duhovni dinamiki celotne povojne Evrope, ki jo je zaznamovalo tekmovanje med dvema pretendentoma za najpopolnejšo družbeno ureditev, in 2) geografski legi Slovenije, iz česar je izhajala izjemna kompetitivnost Slovenije v odnosu do Zahoda. In prav v primeru kriminalitetne politike se je ponudila priložnost, da Slovenija razvije sistem, ki bo izgledal superioren ne le po socialističnih merilih, pač pa tudi po naprednih merilih, ki so se tedaj razvijala na Zahodu. Cilj projekta je afirmirati demokratično kulturo skozi legitimacijo kazni. Kazen je fenomen, ki na prvi pogled predstavlja kontrapunkt sodobni državi, ki v ospredje postavlja skrb za blagor, varnost, razvoj posameznikov. Če legitimnost demokratične ureditve dokažemo tukaj, jo dokažemo po njenem celotnem organizmu.
Evidenčna številka ARRS: J5-9342
Obdobje: 1. 7. 2018 – 30. 6. 2021
Vodja: dr. Rok Svetlič
Nosilec projekta: ZRS Koper, Pravni inštitut
Spletna stran projekta
Evidenčna številka ARRS:
J5-4233
Obdobje: 1. 7. 2011 – 30. 6. 2014
Vodja: dr. Rado Bohinc, znanstveni svetnik
Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Pravni inštitut
Raziskovalni projekt bo najprej ponudil primerjalno analizo poglavitnih vzrokov svetovne finančne in gospodarske krize z vidika korporativnega upravljanja na področjih finančnega, bančnega, realnega in javnega sektorja.
V nadaljevanju bo izvedena primerjalna analiza stanja korporativnega upravljanja kot orodja izhoda iz krize. Posebej bo ovrednoteno:
– korporativno upravljanje v finančnem in bančnem sektorju (urejanje trga kapitala; upravljanje bank in finančnih institucij; nadzorna funkcija regulatorjev);
– korporativno upravljanje v javnem sektorju (razmerja med ustanovitelji in javnimi zavodi, agencijami, skladi; poslovodna in nadzorstvena funkcija pri izvajalcih javnih služb; javno in zasebno izvajanje javnih služb; uresničevanje smernic OECD za podjetja v državni lasti);
– korporativno upravljanje v realnem sektorju (nadzorna funkcija v korporacijah; konflikt interesov; odškodninska odgovornost direktorjev; uresničevanje načel OECD na področju korporativnega upravljanja).
Sledili bodo predlogi ukrepov v RS in EU na področju korporativnega upravljanja (corporate governance) v širšem smislu, in sicer:
– korporativno upravljanje v finančnem in bančnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju finančnih organizacij, trga vrednostnih papirjev in bank ter položaja regulatorjev);
– korporativno upravljanje v javnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju izvajanja storitev v splošnem (ekonomskem) interesu).
– korporativno upravljanje v realnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju gospodarskih družb in prevzemov ter položaja regulatorjev).
Globalizacija finančnih trgov je privedla do lažjega dostopa bank in drugih finančnih posrednikov do tujih trgov, kar je omogočilo več priložnosti za diferenciacijo poslovnih strategij in zmanjševanje izpostavljenosti do posameznih trgov, po drugi strani pa je zaradi nizkih stroškov vstopa na tuje trge povečalo konkurenčnost med finančnimi posredniki ter izpostavljenost skupnim šokom. Prekomerno zadolževanje podjetij ter prekomerno in anticiklično trošenje države sta zožila manevrski prostor pri iskanju izhoda iz krize Rešitev ponuja ustrezno korporativno upravljanje finančnega, bančnega, javnega in realnega sektorja.
V knjigi Korporacija in zasebna lastnina (The Modern Corporation and Private Property) sta Berle and Means v letu 1932 postavila tezo o ločitvi lastnine od upravljanja. Moč je v rokah profesionalnih managerjev, ki so delničarji le v manjšem delu. V veliki javni korporaciji imajo prav oni vso moč obvladovanja korporacije, lastniki pa skoraj brez vpliva na odločitve.
Direktorske dolžnosti so v pravnih redih različno določene: zelo podrobno, kot npr. v VB, ali pa sploh ne, kot npr. v Nemčiji ali pri nas, kjer zakon določa le dolžnost skrbnega ravnanja, ki pa je zgolj pravni standard. Tudi glede navzkrižja interesov zakonodaje ubirajo različne pristope; ali se, kot npr. v VB ali Franciji, dolžnosti ob nastopu navzkrižja interesov ter njegova opredelitev podrobno določijo z zakonom, ali pa je vse skupaj, kot npr. v RS, prepuščeno kodeksom upravljanja, ki praviloma veljajo le za javne (borzne) delniške družbe. Slovenija teh vprašanj zakonsko skorajda ne ureja. Tudi na Priporočilo EU o vlogi članov nadzornih svetov ter nadzornih članov upravnega odbora je RS reagirala s prepustitvijo vprašanja, kot je npr. neodvisnost nadzornikov, avtonomnemu pravu. Izkušnje kažejo, da je ohlapna urejenost tega področja omogočila razraščanje pojavov delovanja članov organov vodenja in nadzora v nasprotju z interesi družbe, kar kliče k obsežnejši ureditvi korporacijske zakonodaje.
Znanstveno spremljanje politik, ki vplivajo na razvoj in so lahko uspešne le, če so ustrezno načrtovane, usklajene in spremljane, je seveda potrebno tudi v javnem sektorju. Raziskava bo poizkusila dognati, kakšne so sodobne, evropsko primerljive informacijsko-tehnološke rešitve razvoja javnega sektorja, s poudarkom na reformi upravljanja in vodenja.