Jože Pirjevec: GLOSSAE

Opis

GLOSSAE. Izbor tedenskih glos, objavljenih v Primorskem dnevniku (1978−2020)

Avtor / Author: Jože Pirjevec

Glose sem začel pisati, ko mi je bilo okrog štirideset let, čeprav nisem vedel, ali jih bom sploh objavil. Čutil sem preprosto neobvladljivo nujo, da ob dogodkih, ki so me vznemirili ali prevzeli, zabeležim komentar. Od tod tudi ime, ki sem ga izbral za svoje beležke, pač po srednjeveških glosah, kakršne so sholarji beležili na rob rokopisov v pojasnilo in komentar glavnemu tekstu. Nekega dne pa se je zgodilo, da me je Miroslav Košuta, znameniti kriški pesnik, ki je v tistem času urejal mesečnik Dan kot prilogo k Primorskemu dnevniku, vprašal, ali imam kaj za objavo. Res sem imel gloso, ki je nastala po 6. septembru, obletnici ustrelitve Bidovca in njegovih tovarišev na bazoviški gmajni, ustrelitev, ki jo na Tržaškem vsako leto obeležimo z velikim mitingom v potrditev svoje zavezanosti protifašizmu. Tisto leto sem šel na proslavo s svojim nečakom Igorjem, ki je šele začel hoditi v osnovno šolo, v upanju, da bo otrok razumel in znal ceniti veličino naše polpretekle zgodovine. Besedilo, ki ga je objavil Miro, je med bralci vzbudilo zanimanje, kar je narekovalo misel, da bi bilo dobro nadaljevati. Tako sem začel pisati svoje tedenske prispevke in na pobudo Jožeta Korena, dolgoletnega urednika Primorskega dnevnika, od revije Dan kmalu presedlal na ta list. […]

Da pišem v določenem smislu svojo zgodbo in zgodbo časa, sem se začel zavedati dokaj zgodaj, kar pomeni, da sem ta javni »tednik« pošiljal v redakcijo kar najbolj redno, čeprav sem se včasih znašel v težkih razmerah. V ponos mi je, da v desetletjih sodelovanja s Primorskim dnevnikom nisem preskočil skoraj nobenega tedna in da mi je uspelo poslati glose v Trst celo iz puščave Gobi, s Kamčatke, iz indijske province ali srednjeazijskih step. O tem, da so moji zapisi tudi nekaj vredni, me je prepričala Marija Vilfan, ki mi je bila z možem Jožem v poznih letih svojega življenja zelo naklonjena. »Pa to so biseri,« je dejala in me s tem močno počastila, saj je bila ena najbolj razgledanih in inteligentnih oseb, kar sem jih srečal. Poskušala je prepričati tudi uredništvo Dela, da bi me sprejelo med svoje sodelavce, toda brez uspeha.

Priznati moram, da pišem glose z veseljem, obenem pa, da jih ne pišem brez samocenzure. Čeprav sem v svojih ocenah pogosto rezek in polemično ironičen, pazim, da nisem do nikogar osebno žaljiv. Ne pozabljam pa tudi, da je Primorski dnevnik za preživetje odvisen od finančne podpore Italije in Slovenije, kar narekuje določen takt do politične nomenklature obeh držav. Bolj do slovenske kot do italijanske. Kolikor vem, namreč z italijanske strani ni prišlo nikoli do pritožb zaradi kritičnega tona mojih glos, česar pa ne morem reči glede slovenske.

Pobudo za objavo izbranih glos ob moji osemdesetletnici je sprožil novinar in diplomat Tone Rupnik, ki celo trdi, da bi se moral vpisati v knjigo Guinnessovih primatov. Odkrili smo sicer, da me med Guinnessovimi rekorderji prekaša, kar zadeva nepretrgano sodelovanje z nekim listom, škotski kolega, ki je petdeset let pisal društvene komentarje za skavtski listič. Kar pa po Tonetovih besedah ni primerljivo s široko pahljačo mojih besedil. Mislim, da v njej manjkajo samo poročila o številnih potovanjih po svetu, recenzije knjig, opisi narave, za katera se je Tone odločil, da jih ne bo vključil v to zbirko. Spoštujem in sprejemam njegovo odločitev, saj se zavedam, da brez ogromnega dela, ki ga je opravil pri prebiranju in urejanju več tisoč člankov, knjige o izzivih in odzivih, s katerimi sem se spopadal, nikoli ne bi bilo. Tak napor si lahko naloži samo človek, ki je v resnici prijatelj.

 Iz uvodne besede avtorja

Soizdajatelja: Primorski dnevnik in Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Annales ZRS

Izdaja monografije je bila finančno podprta s strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti.