sl
Italiano
English
Otroci so danes bolj v ospredju družbenih razprav kot nekoč. Zanima nas, kako vidijo in doživljajo svet, kakšno je njihovo duševno zdravje, kako se počutijo v šoli, kako nanje vplivajo nove digitalne tehnologije. Razmišljamo o njihovem vsakdanjem življenju, potrebah in blaginji. Nanje gledamo kot na posameznike z lastnimi pravicami, izkušnjami in pogledi na svet. Takšno razumevanje otroštva je razmeroma novo in temelji na idejah, ki otrok ne vidijo le kot bodoče odrasle, temveč kot samostojne subjekte in sogovornike, ki lahko pomembno prispevajo k boljšemu razumevanju njihovega življenja in širše družbe.
Otroci dolgo niso bili v središču družbene in raziskovalne pozornosti. K večji prepoznavnosti otrok kot posebne družbene skupine sta prispevala predvsem globalno prepoznavanje otrokovih pravic in sprejem mednarodne Konvencije o otrokovih pravicah (Združeni narodi, 1989). V družboslovju in raziskovanju pa so pogled nanje zaznamovale zlasti nove družbene študije otroštva, ki so otroka postavile v središče razmišljanja in raziskovanja. Med ključnimi deli na tem področju je članek Nova paradigma sociologije otroštva: izvor, obeti in težave (v izvirniku A New Paradigm for the Sociology of Childhood? Provenance, Promise and Problems) iz leta 1990, v katerem sta avtorja Alan Prout in Allison James prvič sistematično predstavila ideje o otrocih in otroštvu, ki so povsem spremenile dotedanje poglede nanje.
Ena od osrednjih idej te nove paradigme je, da otroštva ne določa le biološka starost, temveč je družbeno konstruirano. Družba je tista, ki oblikuje predstave o tem, kdo je otrok, kakšna je njegova vloga ter kakšna so pričakovanja povezana z otroštvom. Obenem pa so otroci aktivni soustvarjalci lastnega življenja, življenja drugih ljudi in družbe, v kateri živijo. Imajo svoje poglede, izkušnje in razumevanje sveta. Predvsem pa avtorja poudarita, da je treba slišati tudi njihove glasove, ki so bili v dotedanjem proučevanju otroštva in tudi sicer v družbi običajno prezrti. Otroke je torej vredno raziskovati same po sebi, neodvisno od perspektive in značilnosti staršev.
Otroci kot sogovorniki
Otrokosrediščni pristop v središče raziskovalnega zanimanja postavlja glasove in poglede otrok ter jih obravnava neposredno, ne le prek odraslih skrbnikov. Kako torej slišati in raziskovati njihove glasove? Raziskovalci otroških življenj so veliko pozornosti namenili temu, katere metode uporabiti in kako spremeniti svojo vlogo, da bi delovali bolj otrokosrediščno. S tem pa se vse bolj uveljavljajo metode, pri katerih otroci svoje misli in izkušnje izražajo prek ustvarjalnosti – z risanjem, slikanjem, fotografiranjem, ustvarjanjem videoposnetkov, igro vlog, igranjem in podobnim. Otrokosrediščni pristop spodbuja tudi prilagoditev raziskovalnih vprašanj, metod in interpretacij otrokom ter njihovemu načinu izražanja, med drugim z vključevanjem otrok v sam raziskovalni proces, v izbiro tem, vprašanj in razlag. Aktivno vključevanje otrok v raziskovanje prek različnih dejavnosti jim omogoča, da bolje izrazijo lastna mnenja, interese in sposobnosti.
Participatorno raziskovanje, pri katerem otroci aktivno soustvarjajo znanje, zahteva veliko prilagajanja, občutljivosti in premisleka o tem, kako jim omogočiti, da se v raziskavi lahko resnično izrazijo. Pri tem je ključna refleksivnost raziskovalcev – razmislek o tem, kako sami vplivajo na proces raziskovanja, katere vrednote in ideje vanj vnašajo, kakšno je razmerje moči med otroki in raziskovalci ter kako na raziskovanje vpliva širši kontekst. Tak kontinuiran proces (samo)refleksije je nujen element vsakega etičnega raziskovanja, ki vključuje otroke. Poleg refleksije raziskovalcev pa sta pomembna tudi nenehen kritični razmislek in dialog znotraj raziskovalne skupnosti, skupaj z izmenjavo znanja in izkušenj. Tak primer predstavlja ERIC (Ethical reseach involving children/Etično raziskovanje, ki vključuje otroke), mednarodno spletno spletišče, na katerem predstavljajo znanstveno podprte etične smernice za raziskovanje, ki vključuje otroke.
Na omenjenih izhodiščih sloni tudi monografija Glasovi otrok: Otrokosrediščni pristop v raziskovanju. Študija primera vključevanja priseljenih otrok (Založba Annales ZRS) avtorice prispevka, ki celovito predstavi in kritično ovrednoti značilnosti, izzive ter potenciale in omejitve otrokosrediščnega pristopa. Na primeru raziskave, izvedene med priseljenimi otroki v šolskem okolju, prikaže elemente otrokosrediščnega raziskovanja, metode ter etična vprašanja in druge izzive, ki se pojavijo pri tovrstnem raziskovanju. Del monografije je namenjen tudi refleksivnosti v otrokosrediščnem raziskovalnem procesu ter samorefleksiji raziskovalnega procesa s prikazom konkretnih metodoloških in etičnih dilem, s katerimi se je avtorica soočala pri raziskovanju z otroki.
Zakaj otrokosrediščni pristop?
Kaj pridobimo, če prisluhnemo otrokom? Pogledi otrok ter vednost, ki izhaja iz otrokosrediščnega raziskovanja, lahko ponudijo poglobljeno razumevanje otroških življenj, potreb in želja, ki se lahko razlikuje od odraslosrediščnih pogledov nanje. Tako pridobljena znanja lahko dopolnjujejo in včasih tudi izzivajo dominantne odraslocentrične poglede ter prevprašujejo obstoječe diskurze in razmerja moči, ki vplivajo na življenje otrok. Otrokosrediščni pristopi ponujajo tudi priložnost za kritično refleksijo obstoječih praks, programov in politik, ki obravnavajo blaginjo otrok, ter omogočajo poglede in rešitve, ki se razlikujejo od ustaljenih. Ne nazadnje lahko empirični podatki, pridobljeni z otrokosrediščnim raziskovanjem, postanejo osnova za oblikovanje politik, programov in intervencij, ki spodbujajo kakovost življenja in blaginjo otrok. Intervencije in programi so lahko uspešni le, če so skladni z izkušnjami otrok. Če jim prisluhnemo, lahko otroci prispevajo tudi k razumevanju družbe in oblikovanju rešitev, ki odgovarjajo na njihove potrebe.
Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Sodobne migracije in superraznolikost: procesi, učinki in odzivi (P5-0462), ki ga vodi dr. Mateja Sedmak. Raziskovalni program financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije ARIS.
- Vir: Delo
- avtor prispevka: dr. Zorana Medarič, Inštitut za družboslovne študije ZRS Koper
- Datum objave: 22. september 2026
- Naziv izdajatelja: Delo mediji d.o.o.