PRIMORSKE NOVICE: Tudi slovenska družba bo vse bolj superraznolika

Kako v času vse večje družbene raznolikosti graditi povezano skupnost, spodbujati solidarnost in preprečevati izključevanje? To je ena izmed tem, ki je v ospredju preučevanja Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper pod vodstvom dr. Mateje Sedmak. Sogovornica je od letos tudi predsednica Slovenskega sociološkega društva, ki ravno v teh dneh v Kopru organizira svoje letno srečanje.

• Letošnje srečanje Slovenskega sociološkega društva, ki v soorganizaciji Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Koper poteka od jutri do sobote, nosi naslov Med nasiljem in solidarnostjo. Lahko pojasnite povezavo teh dveh tem in zakaj ste se odločili, da ju izpostavite?

Živimo v precej protislovnih časih. Zahodne družbe so močno prežete z idejami človekovih, otrokovih, delavskih in drugih pravic, zelo smo senzibilni za različne oblike izključevanja in zatiranja ter veliko govorimo o preprečevanju nasilja. Hkrati pa smo priča njegovi normalizaciji – v medijih, na družbenih omrežjih, v javnih in političnih govorih, preko številnih vojn. Nasilno in objestno vedenje opažamo povsod, na ulici in cestah. Prisotno pa je še vedno tudi v partnerskih in družinskih odnosih.

Na srečanju smo želeli različne oblike nasilja postaviti ob bok solidarnosti, ki ima prav tako veliko obrazov: od posameznika, ki pomaga drugemu, nevladnih organizacij in humanitarnih akcij do solidarnosti, ki jo kot družba izražamo skozi socialno državo. Solidarnost pa ni univerzalna: do nekaterih ljudi smo bolj solidarni kot do drugih. Pogosto presojamo, ali je nekdo dovolj »zaslužen«, dovolj ubogi ali dovolj hvaležen, da je vreden naše pomoči. Prav ta selektivnost solidarnosti je eno od pomembnih vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali.

• Na ZRS Koper vodite nov raziskovalni program Sodobne migracije in superraznolikost: procesi, učinki in odzivi. Kaj pravzaprav pomeni superraznolikost in kako sodobne migracije spreminjajo razumevanje lastne identitete, pripadnosti ter sobivanja v skupnosti?

Izraz superraznolikost (ang. superdiversity) je uvedel ameriški antropolog Steven Vertovec. Migracije seveda niso nič novega, ljudje so se vedno selili zaradi vojn, ekonomskih razlogov in iskanja boljšega življenja. Posebnost današnjega časa pa je, da so migracije hkrati precej bolj množične in izjemno raznolike.

Ne gre več samo za to, da v neki družbi živijo ljudje različnih narodnosti, jezikov ali veroizpovedi. Raznolikost obstaja tudi znotraj posameznih skupin – glede na izobrazbo, ekonomski položaj, vrednote, spol, starost, življenjski slog in druge okoliščine. Prav ta prepletenost različnih vrst raznolikosti je v središču našega raziskovanja. Te večplastnosti bo v prihodnje še več. Eden od razlogov je zagotovo prihod delovne sile, ki jo evropske družbe zaradi demografskih sprememb potrebujejo. Hkrati pa to odpira številne izzive: kako vzpostaviti sobivanje, kako oblikovati povezano skupnost ter kako zagotavljati življenje v miru in sodelovanju.

Posledično bodo tudi naše kulturne identitete vse bolj večplastne. Sicer pa je etnična mešanost realnost večine družin. Če pogledamo dve ali tri generacije nazaj, bomo v večini družin naleteli na različna etnična, jezikovna in kulturna ozadja.

S tem programom, ki ga financira nacionalna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost v Sloveniji (ARIS), želimo nasloviti prav to večplastnost migracijskih procesov – od vzrokov do posledic in učinkov.

• Kaj vaše dosedanje raziskave kažejo o tem, kateri pristopi k vključevanju priseljencev dejansko delujejo in kje še vidite največje izzive?

Ključno je razumeti, da se integracija ne zgodi sama od sebe. Potrebujemo aktivne politike in prakse vključevanja, predvsem pa se moramo zavedati, da je integracija dvosmeren proces. Ne moremo pričakovati, da bodo priseljenci prišli, se sami naučili jezika, prevzeli vse naše navade in se brez podpore vključili v družbo. Tudi večinska družba mora ustvariti pogoje, da lahko postanejo njeni polnopravni člani.

Številne evropske izkušnje kažejo, kaj se zgodi, če tega ni. Tako sta po drugi svetovni vojni Nemčija in Avstrija privabljali gostujoče delavce z idejo, da bodo prišli, oddelali in nato odšli. Vendar se to ni zgodilo. Mnogi so ostali, se poročili ali pripeljali družino, integracijskih politik pa ni bilo. Posledično so nastale vzporedne skupnosti in s tem prostor za izključevanje, stereotipe in nezaupanje.

Zato so pomembni učenje jezika, dostop do izobraževanja in zaposlitve, stik z lokalnim prebivalstvom ter vključevanje v skupnost. Potrebna pa so tudi sredstva in ljudje, ki te procese vodijo. Brez aktivnega dela na obeh straneh je integracija bistveno težja.

• Negativna čustva do priseljencev so pogosto povezana s strahom, da bodo v našem prostoru uveljavili svoje navade in se bomo na koncu mi morali prilagajati njim.

Mislim, da gre pogosto za napihovanje precej obrobnih zadev. Če na primer omogočiš, da otrok v šoli dobi obrok brez svinjine, je to razmeroma majhna prilagoditev. To je lahko eden od minimalnih prispevkov večinske družbe k dvosmernemu procesu integracije.

Sprejeti moramo dejstvo, da priseljenci ne bodo kar opustili vseh svojih navad in postali identični večinskemu prebivalstvu, medtem ko bi mi ostali povsem nespremenjeni. Toda to ni nič nenavadnega. Kulture so se vedno prepletale. Dober primer je angleška tradicija pitja čaja. Čaj je v Anglijo prišel iz kolonialnih prostorov, prav tako sladkor, s katerim ga pijemo.

Tudi naše razmišljanje je oblikovano skozi druge kulturne vplive. Beremo ruske, francoske in druge avtorje, poslušamo glasbo iz različnih držav, prakticiramo navade različnih izvorov.

• Kako pa gledate na vprašanje pokrivanja žensk in težnje oziroma ukrepe nekaterih držav po prepovedovanju verskih simbolov v javnosti?

Seveda je povsem legitimno, da želimo ohraniti način življenja, ki je značilen za naše okolje, in da ne sprejmemo tega, da bi se morali oblačiti po pravilih neke druge skupnosti. Pomembna pa je predvsem razlika med zasebnim in javnim prostorom. Država ima pravico določiti pravila, ki veljajo v javnih institucijah in javnem prostoru, in so skladna z zakonodajo. Če zakon prepoveduje zakrivanje obraza v javnih ustanovah ali določa pravila oblačenja pri nekaterih poklicih, potem ta pravila veljajo za vse.

Če pa nekaj ni prepovedano z zakonom in posameznik s svojo prakso ne posega v pravice drugih, je potrebno spoštovati tudi njegovo pravico do zasebnega življenja, vere in osebnega izražanja.

• Če se osredotočimo na lokalno okolje, je eno pomembnejših vprašanj integracija otrok priseljencev v šolsko okolje. Kaj kažejo izkušnje šol v Kopru in Slovenski Istri?

Integracija se vedno izvaja v lokalnem okolju. V šolah se je kot najučinkovitejša izkazala praksa takojšnje vključitve otroka v običajen razred, ob hkratni dodatni pomoč pri učenju slovenščine. Ločevanje otrok priseljencev v posebne razrede je problematično in neučinkovito, saj upočasnjuje učenje jezika in dodatno stigmatizira.

Pomembno je tudi spodbujanje stika z lokalnimi otroki, na primer z medvrstniškim tutorstvom in skupnimi dejavnostmi. Zelo koristni so uvajalni dnevi in večjezične informacije za starše. Bolje je, da starš na začetku dobi informacijo v jeziku, ki ga razume, kot da je sploh ne razume. Idealno je, da šola nagovori celotno družino, saj je vključevanje otroka lažje, če je vzpostavljen stik tudi s starši.

V Kopru in Slovenski Istri številne šole izvajajo zelo dobre prakse vključevanja otrok. Neizrabljene možnosti pa ostajajo na ravni celovitega lokalnega naslavljanja integracije ob povezovanju vseh ključnih institucij: občine, zavoda za zaposlovanje, centra za socialno delo, upravne enote in drugih ustanov.

Nataša Čepar

Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Sodobne migracije in superraznolikost: procesi, učinki in odzivi (P5-0462), ki ga na Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) Koper vodi dr. Mateja Sedmak. Raziskovalni program financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).