06 Sep 2020

Prispevek dr. Mateje Sedmak o vlogah ljudi v vsakdanu

Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper obvešča, da si je v zadnji kolumni Primorskih novic, za katero piše naša sodelavka in predstojnica Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper, dr. Mateja Sedmak možno prebrati prispevek z naslovom

» Življenje je gledališče?«.

dr. Mateja Sedmak

Njena tokratna razmišljanja se v uvodu dotaknejo prvošolcev in novih vlog, ki so jih z vstopom v osnovno šolo pridobili. V nadaljevanju opisuje mnenja o vsakodnevnih vlogah, v katerih se ljudje znajdemo.

Ta teden so nekateri otroci prvič prestopili šolska vrata in se prelevili v učence. Starši upajo in pričakujejo, da se bodo v svoji novi vlogi znašli in bili kar se da uspešni. Malčki bodo hitro spoznali, da šolsko okolje zahteva drugačna pravila obnašanja, in večina s tem ne bo imela težav. Ko bo ob prihodu domov šolska torba obležala nekje v kotu, bodo hitro spet “stari” razgrajači in klepetulje – otroci, kakršne poznamo.

Vsi mi smo igralci svojih življenj. Vsakodnevno vstopamo v različne vloge – smo očetje in mame, žene in možje, otroci svojim staršem, uslužbenci, nekomu šefi, športni rekreativci, prijatelji, sosedi … Nekatere vloge so nam ljubše, za nas pomembnejše, odigramo jih bolje, v njih se znajdemo, spet druge so nam odveč ali jih sovražimo, se v njih pretvarjamo, izgubljamo sebe. Ko pade zastor in ugasnejo luči, kako zelo smo zadovoljni z odigranim?

Vsi smo že srečali osebe, ki so v igranju določene vloge sila nesproščeni, izumetničeni in togi. Tako zelo si želijo pustiti vtis in odigrati svoje vlogo primerno, da so povsem v krču. Ob takšnih ljudeh nam je v resnici neprijetno, saj delujejo prisiljeno in nepristno.

Igranje vlog v svoji knjigi Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju, ki je prevedena tudi v slovenski jezik, analizira ameriški sociolog Erving Goffman, s tem pa predstavi naravo in pomen človeške interakcije. Goffmana je zanimalo, kako oseba prihaja v stik z drugimi ljudmi in kako se v vsakdanjih odnosih obnaša. V svoji teoriji povzame, da je življenje gledališče, v katerem je vsak od nas tako igralec kot gledalec, določene vloge imajo bolj jasno predpisane scenarije kot druge, v vseh pa si nadevamo ustrezne maske s pomočjo mimike, obleke, drže ali govora. Za izbor prave maske moramo presoditi razmere in okolje. V službi si tako nadenemo drugačno socialno masko, kot jo nosimo doma ali s prijateljem na popoldanskem sprehodu.

Vsi torej igramo več vlog in se jim posvečamo z različno vnemo. Veliko nas ni enako dobrih v igranju vseh. Zelo uspešni igralci v službenem okolju ali na odgovornih vodstvenih položajih so lahko sila nespretni v igranju družinskih vlog moža/žene, očeta/matere ali sina/hčere in obratno. Vse vloge tudi niso enako cenjene, njihova pomembnost pa se spreminja skozi prostor in čas. Večina tradicionalnih skupnosti, na primer, zelo ceni vlogo matere same po sebi. V naši zahodni postmoderni družbi pa je ženska bolj cenjena in prej pohvaljena, če je shujšala in je lepa ali če je uspešna v službi, kot če je “zgolj” dobra mama.

Goffman opozarja, da je značilnost družbeno uspešnih ljudi, da se zavedajo procesa igranja vlog in so sposobni zelo hitro uporabiti ustrezno masko glede na občinstvo v dani situaciji, da so torej spodobni hitrega prilagajanja. Najbolj vase zaverovane igralce pogosto srečamo na vodstvenih funkcijah, pa tudi v političnih vodah ali na drugih položajih moči in denarja. Tukaj igralci (včasih kljub nekompetentnosti) suvereno igrajo svoje vloge, ob tem pa pogosto bolj kompetentni v njihovi senci igrajo igro oprod. Iz vsakdanjega življenja je razvidno tudi, kako človeka določena vloga spremeni, kako moč in oblast ljudi povampirita.

Kako zelo resno je igranje vlog, priča znani standfordski zaporniški eksperiment, izveden leta 1971 v kleti ameriške univerze Standford. V njem so nekaj naključnim mladeničem, ki so jih rekrutirali prek oglasa, dodelili vloge jetnikov, drugim pa vloge paznikov. Vsi sodelujoči so bili povprečni pripadniki družin srednjega razreda, brez kriminalne preteklosti ali drugih odklonov. Ideja eksperimenta je bila, da bodo vsi kandidati preživeli dva tedna v razmerah, kakršne vladajo v resničnih zaporih. Eksperiment je preučeval psihološke učinke, kakršni nastanejo po tem, ko nekdo prevzame vlogo paznika ali jetnika. Dokaj hitro so se tisti, ki so igrali jetnike, dejansko začeli obnašati kot jetiki – podrejeno, uporniško, izzivalno, in “pazniki” kot resnični pazniki – avtoritarno, mestoma sadistično. Razmere v namišljenem zaporu so kmalu ušle izpod nadzora in postale tako nevzdržne, da so eksperiment predčasno prekinili. Rezultat eksperimenta, ki so ga upodobili tudi v filmski različici, nas poduči, da ekstremne situacije in vloge tudi pri povsem običajnih ljudeh sprožijo neracionalna in celo zla ravnanja.

Vsi smo že srečali osebe, ki so v igranju določene vloge sila nesproščeni, izumetničeni in togi. Tako zelo si želijo pustiti vtis in odigrati svoje vlogo primerno, da so povsem v krču. Ob takšnih ljudeh nam je v resnici neprijetno, saj delujejo prisiljeno in nepristno. Večina se počuti bolje ob sproščenih ljudeh, ki “čim manj igrajo” in “so to, kar so”. Ob takšnih ljudeh se počutimo prijetno. In vendar imajo obenem mnogi občutek, da bi morali igrati bolje in bolj prepričljivo in biti še boljši, bolj pametni, lepši in duhoviti. Zakaj le?

Vir: Primorske novice, 5.9.2020

Dodaj odgovor