08 Apr 2020

Prispevek dr. Vesne Mikolič o medkulturnih odnosih v času karantene.

Znanstveno-raziskovalno središče Koper

obvešča,

da si je na portalu Društva slovenskih pisateljev “Vrabec Anarhist” z dne 7. aprila 2020 mogoče prebrati kolumno/esej sodelavke dr. Vesne Mikolič, predstojnice Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper

z naslovom

»Mi zmoremo, oni pa? Medkulturna narava borbe za zajezitev koronavirusa”


dr. Vesna Mikolič v Lombardiji v Italiji

Njene misli delimo z vami tudi v naslednjih vrsticah:

Težko mi je gledati poročila o krstah v Bergamu, ki jih odvažajo z vojaškimi tovornjaki in kopičijo kar v tamkajšnjih cerkvah, ker je krematorij zatrpan in zanje v mrtvašnicah ni več prostora. Kako idilično je bilo srednjeveško mestece na vrhu zelenega griča, ko sem pred štirimi leti tam sodelovala na konferenci o komunikaciji v turizmu. Predavala sem o tem, koliko zna Slovenija “izkoristiti” slovenske ustvarjalce kot del turistične ponudbe. Da na primer Trubar, Prešeren in Plečnik niso nič manj zanimivi kot Dante, Michelangelo in da Vinci. Seveda bi lahko omenila še Cankarja, Kosovela, Bartola, Kobilco, slovenske impresioniste, Gallusa, Tartinija in še marsikoga, tudi sodobnejše avtorje in avtorice. Na takratni konferenci smo govorili, kako se tudi skozi turizem kažejo kulturne razlike in sorodnosti. Danes pa … rjajo svoj davek. Mnogi so, ki jim 24-urna prisotnost otrok in skrb zanje povzročata dodatno stisko in stres. Poleg utesnjujoče bližine je tukaj še odgovornost za šolanje in zabavo otrok, pa skrb za službene zadeve in vzdrževanje doma. V takšni situaciji se bomo še pogosteje kot običajno zalotili, da kričimo na otroke.

Danes ni konferenc, ni turizma, tudi neposredne komunikacije skorajda ni več. Ja, Italijani vse to močno pogrešajo, ker so družaben, komunikativen narod. A težko poslušam nepremišljene obsodbe, ki smo jih pred časom slišali tudi v najvišjem slovenskem političnem vrhu in brali v medijskih naslovih. Ker kaj drugega kot obsodba je to, ko Jelko Kacin izjavi: »Mi nismo Italija, mi ne bomo Italija, mi zmoremo.« Seveda, Italija je glavno evropsko žarišče izbruha koronavirusa in Slovenija ne želi prevzeti tega primata (ki ga tako ne more več) in bomo sprejemali vse možne ukrepe v boju za zajezitev epidemije. Toda ali to pomeni tudi, da tega Italija pa ne zmore? In če ima z zajezitvijo težave, zakaj jih ima?

»Mi nismo Italija, mi ne bomo Italija, mi zmoremo.«

Prav ta pandemija lepo kaže, kako pomembne so nacionalne politike in različne kulturne prakse za soočanje z boleznijo, tudi kake nedolžne šale na ta račun so lahko dobra hrana za našo dušo v tem duhamornem času, pa vendar sta medsebojno tekmovanje in izpostavljanje »manj pridnih« skupnosti na politično najvišji ravni povsem neprimerna. Dejstvo, ki ga za nazaj vsi skušamo zanikati in se sedaj vsi delamo pametne, je to, da si niti sami še pred mesecem dni nismo predstavljali, da bo ta nevidna pošast tako hitro zaokrožila tudi pri nas, po Evropi in po vsem svetu. Kronavirus in ljudje v maskah so bili tam nekje, daleč na Kitajskem in nas niso zadevali. Italija je bila prva v Evropi, ki je morala sprejeti, da je ta bolezen krone tudi tu, čisto blizu, med nami, da je tudi naša, ne samo njihova. Iz istega razloga je zato neokusno tudi obtoževanje naše prejšnje vlade, češ da je bila prepočasna z ukrepi, in zato je odvečno vsakršno medsebojno žuganje s prstom: Saj sem vam rekel, rekla.

Morda bo tega žuganja v prihodnje še veliko, saj se države odločajo za različne strategije. Tako se Švedska še do nedavnega ni odločila za najstrožje zaščitne ukrepe in je računala na samoodgovornost državljanov, čeprav so drugače ravnale vse njene sosede in gre tudi večina evropskih držav po poti sprejemanja ostrejših ukrepov. Ja, različni smo si, posamezniki in narodi, in različno reagiramo ob nevarnostih, nekateri bolj previdno, oprezno, drugi bolj odprto, z večjo pripravljenostjo za tveganje, nekateri računajo bolj na lastno motivacijo in odgovornost posameznikov, drugi se zanesejo samo na družbene omejitve in so zato pripravljeni žrtvovati tudi najosnovnejše človekove pravice in temeljne svoboščine.

Tudi ko bo šlo za reševanje ekonomskih posledic pandemije, bo očitno v Evropski uniji spet prišla do izraza delitev na perfekcionistični Sever z nepopustljivo finančno politiko Nemcev in Nizozemcev na eni strani in mediteransko odprti Jug z najbolj prizadetimi, zato šibkimi državami Italijo, Španijo in Francijo.

Spet so lepo vidne razlike tudimed vzhodno in zahodno civilizacijo, ki so seveda odvisne od trenutnih družbenopolitičnih razmerij moči, a tudi odraz tradicionalne kulture podrejanja skupnosti na Vzhodu in razsvetljenske tradicije človekovih pravic na Zahodu. Choi-Young-jin, doktor političnih znanosti in veleposlanik Republike Koreje ter vodja stalne misije pri mednarodnih organizacijah na Dunaju, je v svoji razpravi l. 2004 zapisal: »V zahodni kulturi je navada najprej napisati ime, nato ulico, mesto in nazadnje državo. V vzhodni kulturi pa se začne z državo, nato se napiše mesto in nazadnje ime. Ta primer nam pokaže, kako Vzhod bolj poudarja celoto, medtem ko zahodna civilizacija poudarja posameznika.« Globalizirani kronavirus ne izbira med Vzhodom in Zahodom, a vprašanje je, če so vzhodne strategije v celoti prenosljive v evropsko okolje. Poleg tega so tudi kitajski pristopi v najbolj okuženih predelih bili drugačni, veliko bolj radikalni od na primer singapurskih, ki so z mehkejšimi ukrepi znali zajeziti epidemijo že na samem začetku.

dr. Vesna Mikolič pred Univerzo v Bergamu, Italiji

Vse nacionalne vlade sveta pa tudi politika Evropske unije so pred zahtevno presojo, kateri ukrepi so primerni v določenem trenutku in prostoru glede na kulturno, socialno in gospodarsko stanje družbe ter glede na razširjenost virusa. Bolj kot odločnost vladanja pride tu do izraza, koliko ljudje na oblasti razumejo naravo skupnosti, ki jo trenutno vodijo, koliko zaupanja uživajo pri ljudeh in posledično, kako učinkovito jih lahko prepričajo v nujne ukrepe, obenem pa uspejo pomiriti in preprečiti nepotrebno paniko. Vprašanje je seveda tudi, katerim državnim voditeljem je sploh interes resnično družbeno dobro in koliko je takih, ki bodo v teh okoliščinah skrbeli za lasten profit in uresničevanje svojih parcialnih političnih interesov, še več, koliko jih bo to situacijo izkoristilo za avtoritaren prevzem oblasti v svoje roke, kot se že dogaja na Madžarskem.

Upoštevajoč globalno razsežnost pandemije je torej koristna izmenjava izkušenj, predvsem je dobro prisluhniti izkušnjam najbolj prizadetih območij in se zavedati resnosti, ki jo predstavlja prav ta različica koronavirusa, ki se lahko širi z izjemno hitrostjo, če ga ne uspemo pravočasno zaustaviti z ukrepi socialne distance. Razumeti je treba, da prevečkrat podlegamo univerzalni človeški lastnosti, zaradi katere težko kaj verjamemo, dokler tega ne občutimo na lastni koži. Namesto tega se je dobro poskusiti kaj naučiti tudi iz izkušenj drugih.

Včasih zaradi tega kaže biti prizanesljiv tudi do kolebanja, morda tudi občasnih napak pri ukrepanju posameznikov in vlade. Sploh ker vidimo, da ga še ni modreca, ki bi podal natančen recept in prognozo soočanja s to sodobno naravno katastrofo. Zdaj ni čas za obsojanje, sovražnost, tekmovanje ne na lokalni in nacionalni ne mednarodni ravni. Vsi plujemo na istem odprtem morju, razlike so le v tem, kako kakovostno plovilo imamo, koliko ga je trk z ledeno goro že prizadel in kako razsodnega kapitana in potnike imamo na krovu. V taki skrajni, na trenutke nepredstavljivi situaciji sta dobrodošla predvsem iskanje novih strategij vsakodnevnega prilaganja novi situaciji in medsebojna solidarna pomoč, če je treba, seveda tudi z nasvetom ali opozorilom, ko gre za kršenje ukrepov, ki nam vsem skupaj zagotavljajo, da ne bomo potonili.


Prav tako pa to ne sme biti trenutek za izživljanje »vojnih« dobičkarjev in niti za izpostavljanje privilegirane pozicije z namenom dvigovanja lastnega ega ali zlorabo oblasti nad nemočnim ljudstvom. Zato se družbeno odgovorni pokažemo tudi s kritiko ukrepov, za katere lahko utemeljeno presodimo, da niso sprejeti s čistimi nameni ali so nesorazmerni z dano nevarnostjo.

Smo v Sloveniji s svojimi kulturnoidentitetnimi predispozicijami sposobni krmariti po tem tankem robu na tak način? Bodo prevladali naši razmeroma visok čut za red in disciplino ter obenem pripravljenost za solidarnost, sodelovanje in prostovoljno pomoč? Ali pa nas bo potegnilo na temno stran, da bomo v svoji čistunskosti postajali vse bolj sovražni drug do drugega in obenem podlegali močnim gospodarjem? Ne pozabimo: na spletno sovražnost, medsosedsko in družinsko nasilje kot posledično tudi na samomorilnost v Sloveniji tudi sicer nismo imuni, v tem kronskem času – mimogrede: najbrž ni narobe, če v jeziku korono včasih tudi posvojimo in jo povzdignemo v slovensko krono – pa še toliko manj.

Naš namen naj bo zgolj trud, da bomo čim prej lahko nadaljevali naše skupno in posamično življenjsko potovanje brez nepotrebnih trkov z ledenimi gmotami, v obliki naravnih ali družbenih katastrof, pač pa v blagem sozvočju z naravo in medčloveškem sožitju. Če se jim sedaj odpovemo, se bomo potem z novo zavestjo lahko spet vrnili tudi h konferencam, turizmu in druženju, tudi v tako idilični pokrajini, kot je ta v Bergamu. Za katerega sedaj močno stiskam pesti. Enako kot za vse nas.

Celoten prispevek dr. Vesne Mikolič je dostopen neposredno tudi na spodnji povezavi:

http://vrabecanarhist.eu/vesna-mikolic-koronavirus-medkulturni-odnosi/

Vabljeni k branju!

Dodaj odgovor