RAZISKOVALNI PROJEKTI

ZRS Koper trenutno nastopa kot nosilna ali partnerska organizacija v 15 raziskovalnih projektih, pridobljenih na razpisih Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS.

PROJEKTI V TEKU

Preživeti dobo Antropocena z razvitjem nove ekološke pravičnosti in biodružbene filozofske pismenosti (J6-1824)

 

Evidenčna številka ARRS: J6-1824

Obdobje: 01. 07. 2019 – 30. 6. 2022

Vodja: dr. Lenart Škof, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštituti ZRS Koper: Mediteranski inštitut za okoljske študije in Inštitut za filozofske študije

Spletna stran projekta

Ustvarjena bitja, ljudje, roboti: teologija stvarjenja med humanizmom in posthumanizmom (J6-1813)

 

Evidenčna številka ARRS: J6-1813

Obdobje: 01. 07. 2019 – 30. 6. 2022

Vodja: dr. Gorazd Andrejč, znanstveni sodelavec

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za filozofske študije

Spletna stran projekta

Jadranske socialne države. Socialne politike v transnacionalni obmejni pokrajini od sredine 19. do 21. stoletja (J6-1800)

 

Evidenčna številka ARRS: J6-1800

Obdobje: 1. 7. 2019 – 30. 6. 2022

Vodja: dr. Borut Klabjan, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za zgodovinske študije

Dekompozicija tenziomiograma skeletne mišice in identifikacija kontraktilnih parametrov občutljivih na mišične prilagoditve (L7-9421)

Intrinzične kontraktilne lastnosti skeletne mišice se meri z uporabo dinamometrov, ki se jih pritrdi distalno od osi sklepa, čeprav znanstveni dokazi že dolgo potrjujejo omejitve pri rabi dinamometrov za merjenje kontraktilnih lastnosti in s tem implicirajo na nizko kakovost interpretacije rezultatov. V 1980-ih so razvili alternativne pristope merjenja kontraktilnih lastnosti in so jih poimenovali po naravi uporabljenega senzorja, tako fono/zvokomiografija uporablja mikrofone za zajem mišičnega zvoka, vibromiografija uporablja merilnike pospeška in laserske žarke za zajem odebeljevanja in vibracije trebuha mišice. Vse te metode so stremele merjenju mišičnega krčenja direktno na trebuhu mišice in ne kot dinamometrija.

Slovenija je pri tem igrala pomembno vlogo in lansirala tenziomiografijo (TMG) kot eno izmed metod za zajem kontraktilnih lastnosti skeletnih mišic, ki meri odebelitev trebuha mišice med izometrično, električno izvabljeno kontrakcijo, na selektiven in neinvaziven način. Od prvega znanstvenega publiciranja metode v letu 1990, je bilo objavljenih že 107 člankov SCI in rast je exponentna. TMG omogoča visoko razmerje signal/šum, visoko občutljivost in nerabo postopkov za postprocesiranje zajetih signalov. Takoj smo lahko dokazali visoko multivariatno povezanost med mišično sestavo in kontraktilnimi parametri izločenih iz odziva TMG.

Metoda TMG je znanstveno že kar sprejeta, vendar ji manjka temeljnih znanj o razumevanju zajetih signalov (mehanizmov), da se lahko kakovostneje interpretira rezultate. Tako obstaja kar nekaj odprtih vprašanj pri interpretaciji kontraktilnih parametrov TMG. Zato je glavni cilj projekta izvesti dekompozcijo odziva TMG na odzive posameznih fenotipov mišičnih vlaken in tako omogočiti razumevanje mehanizmov, ki vplivajo na obliko krivulje TMG in dodaten vpliv nekaterih faktorjev, kot so: mišična velikost in arhitektura, mišična sestava, količina vode v mišici, mehanika in geometrija mišičnih vlaken (presek, hitrost krčenja, sila, specifična sila), vezivno tkivo (tetive in kostameri), utrujenost/potenciacija, temperatura.

Najprej bomo morali nadgraditi specializiran laboratorij za zajem geometrije krčenja mišičnih vlaken (skrajševanje in odebeljevanje izoliranih vlaken), da bomo tako pridobili podatke o kontraktilnih lastnosti izoliranih vlaken, ki nam bodo služili kot vhod v model dekompozicije TMG. Model dekompozciije bomo nadgrajevali do željene natančnosti in še sprejemljive kompleksnosti z dodatnimi meritvami, ki bodo tudi vplivale signifikantno na rezultat dekompozicije. Model bomo validirali in ga uporabili v štirih študijah.

V študiji mišne utrujenosti bomo preverili dekompozicijo odzivov TMG za različne tipe utrujenosti in testirali občutljivost modela za klasifikacijo oz. vrednotenje prisotnosti utrujenosti različnih motoričnih enot. V študiji akutnih in kroničnih učinkov izbrane vadbe bomo to isto preverili na modelu ene vadbe in na modelu ponavljanja pliometrične vadbe 8 tednov. V študiji atrofije bomo preverili občutljivost TMG in dekompozicije na zaznavanje zgodnjih atrofičnih procesov, kar bi imelo izjemno klinično vrednost, vedoč, da je atrofija pri določenih populacijah le delno reverzibilna (to študijo bo sofinancirala Italijanska Vesoljska Agencija v 2019). V študiji sarkopenije bomo preverili tudi, če lahko na osnovi rezulatov modela dekompozcije klasificiramo preiskovance med stopnjami sarkopenije, kot to predlaga konsenz EU, vedoč, da tudi ta ni najboljši, saj znanstveniki ugotavljajo, da trenutno obstaja več metod klasifikacije sarkopenije in med njimi je skoraj nično ujemanje.

TMG dekompozcija je zagotovo nujno potrebna za nadaljnji razvoj metode in pravilno razumevanje rezultatov merjenja in s tem zagotavljanja visoke kakovosti interpretacije rezultatov. Žal jo lahko izvedemo le z uporabo invazivnih postopkov, kjer pa imamo partnerji projekta velike izkušnje, saj velik delež naših objav prihaja ravno iz področja obdelav mišičnih vzorcev.

 

Evidenčna številka ARRSL7-9421

Obdobje: 1. 7. 2018 – 30. 06. 2021

Vodjadr. Boštjan Šimunič, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za kineziološke raziskave

Učinek vadbe s spremenljivo obremenitvijo na skeletne mišice pri starejših osebah: randomizirana navkrižna študija (Z7-9420)

Za človeško staranje je značilna pospešena izguba mase in moči skeletnih mišic, kar vodi do zmanjšane funkcionalne zmogljivosti in povečane verjetnosti padca in krhkosti. To vodi v izgubo neodvisnosti in zmanjšanje kakovosti življenja pri starejših. To velja tudi na ravni posameznika in na ravni družbe, saj lahko naraščajoče finančne zahteve v sistemu zdravstvenega varstva ogrožajo njegovo zmožnost spopadanja s temi vprašanji v prihodnosti. Izguba mišične mase s staranjem, ki je posledica večinoma izgube hitrih motoričnih enot, je pri moških približno 30% do 80 let, medtem ko pri ženskah približno 20%. Pomembno je, da sedanji režimi vadbe niso primerni za vzdrževanje mišične funkcije in trajnostno kakovost življenja pri starajočem se prebivalstvu. Vadba proti uporu (RT) je opredeljena kot ustrezna vadba za vzdrževanje mišične mase, ne nujno funkcije; zato so nedavne raziskave izpostavile pomen večje intenzivnosti (npr. vadbe moči ali vadbe pri visoki hitrosti giba) za aktiviranje hitrih motoričnih enot in s tem zmanjševanje tveganja padcev. Čeprav starejši ljudje lahko izvajajo vadbo moči, obstaja dvom v varnost teh vaj. Zato smo razvili nov robotski vadbeni stroj, kjer je mogoče planiranje obremenitve in hitrosti na tak način, da je vadba zelo intenzivna in hkrati varna. Zato je namen tega raziskovalnega projekta preučiti, ali je nov princip vadbe z robotskim sistemom, ki regulira spremenljivo obremenitev vadbe, učinkovitejši od RT na starejših preiskovancih. Natančneje, nov princip vadbe nudi večje učinke na mišično maso in mišično ter gibalno funkcijo.

Sedanji podatki kažejo na dramatično izgubo vlaken tipa II s staranjem in vemo, da aktivacija tipa vlaken II igra ključno vlogo pri proizvodnji moči, ki je pomembna za preprečevanje nepričakovanih dogodkov med hojo in zmanjševanje tveganja padcev. Strategije RT so bile predstavljene kot uspešen način za zoperstavljanje starostnih degenerativnih sprememb v mišični funkciji in proizvodnji sile. Vendar je bilo to v zadnjem času izpodbijano. Walker in sodelavci (2015, 2017) so predlagali, da je izpostavljenost zmernim obremenitvam RT (8 do 12 tednov) neučinkovita za povečanje moči ali funkcionalne zmogljivosti mišic pri starejših. Zato poudarjajo potrebo po ponovnem pregledu in načrtovanju novih strategij iskanja optimalne vadbe za starejše zoper preprečevanju škodljivih posledic staranja, zlasti zaradi močnih vplivov na kakovost življenja. V skladu s tem predlagamo nov princip vadbe s spremenljivim bremenom, ki jo omogoča nov robotski sistem. Domnevamo, da bo nov princip vadbe učinkovit za zmanjševanje mišične atrofije, najverjetneje z aktivacijo mišičnih vlaken tipa II. To bi urejalo sedanje strategije preprečevanja padca in izboljšalo funkcionalne zmogljivosti starejših.

Načrtujemo rekrutacijo prostovoljcev (starost> 65 let) iz Primorske regije. Določili bomo kriterije za izključitev in vključitev (vključno z obsežnim zdravstvenim pregledom). Vključeni preiskovanci bodo razporejeni v tri skupine (spremenljiva RT, klasična RT in kontrolna skupina) v randomiziran poskus s križanjem skupin (izenačeno) in dvema obdobjema izničevanja efekta. Vsi preiskovanci bodo tako izpostavljeni osmim zaporednim tednom klasičnega RT, RT s spremenljivim bremenom ali kontrolnim pogojem. Meritve bomo izvajali skupno 11-krat, vključno s familarizacijo, pilotnim testiranjem in zbiranjem podatkov v glavnem delu pred in po vsakim pogojem.

Načrtujemo uporabo novih rešitev za reševanje perečih problemov staranja populacije, specifično mišice (volumna in funkcije). Na podlagi novih ugotovitev bi lahko razvili nove učinkovitejše protokole, katerih cilj je zmanjšanje zdravstvenih tveganj pri starajoči se populaciji. V primeru, da bomo potrdili naše hipoteze, lahko v sistem zdravstvenega varstva starejših ponudimo pomembne informacije, ki bodo vodile v zmanjšanje gospodarskega bremena.

 

Evidenčna številka ARRSZ7-9420

Obdobje: 1. 7. 2018 – 30. 06. 2020

Vodjadr. Damir Zubac, asistent z doktoratom

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za kineziološke raziskave

Spletna stran projekta

Medreligijski dialog - temelj za sožitje različnosti v luči migracij in begunske krize (J6-9393)

Temeljno izhodišče raziskovalnega projekta je vprašanje pomembnosti kultiviranja aktivnega, iskrenega medreligijskega dialoga, ki prepoznava in razbija negativne stereotipne predstave in predsodke, dviguje raven strpnosti, spoštovanja in krepi medsebojno razumevanje tako v vsakdanjem življenju posameznikov različnih veroizpovedi in duhovnosti kot tudi na hierarhični institucionalni religijski ravni. Poglavitni cilj projekta je (na temelju kritičnega ovrednotenja, s pomočjo teološke, družbeno-religijske analize) iskanje novih paradigem, modelov in možnosti za medreligijski dialog, ki ga definira specifika slovenskega (in bosanskega) prostora ter povezava teh uvidov z na novo premišljeno etiko religijske izgradnje miru v luči medsebojne soodvisnosti in povezanosti ter preizpraševanje vloge moralnih in intelektualnih vrlin, komunikacije ter pomena vključevanja ženskih glasov v okvir medreligijskega dialoga.

 

Evidenčna številka ARRS: J6-9393

Obdobje: 01. 07. 2018 – 30. 06. 2021

Vodja: dr. Nadja Furlan Štante, višja znanstvena sodelavka

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za filozofske študije

Spletna stran projekta

Antifašizem v julijski krajini v transnacionalni perspektivi, 1919-1954 (J5-9356)

Projekt obravnava specifike in manj znane vidike antifašizma v nekdanji Julijski krajini ter njegovo vpetost v širši evropski prostor. Raziskava zajema obdobje od vzpona fašizma v Italiji (1919) do razdelitve Svobodnega tržaškega ozemlja med Italijo in Jugoslavijo (1954), vsebinsko pa je osredotočena na fenomen antifašizma, kakršen se je razvil v pogojih »obmejnega fašizma« (fascismo di confine), značilnega za to obmejno, multietnično regijo. Cilji projekta so: 1) analiza idejnih, socialnih in nacionalnih izhodišč antifašizma v nekdanji Julijski krajini; 2) raziskava antifašističnih skupin in gibanj različnih ideološko-političnih provenienc ter raznovrstnih praks njihovega delovanja; 3) raziskava interakcij med lokalnimi antifašističnimi skupinami, njihovih mednarodnih povezav, medsebojnih vplivov in idejnih transferjev; 4) raziskava ženske emancipacije skozi njihov antifašistični angažma; 5) analiza antifašistične simbolike ter govorice likovne umetnosti in književnosti; 6) raziskava oblikovanje kolektivnega spomina na antifašizem ob jugoslovansko-italijanski meji po drugi svetovni vojni. Poudarek projekta je na antifašističnih skupinah in posameznikih, za katere je bila značilna mednarodna vpetost, kar lahko najbolje zajamemo s pristopi transnacionalne in komparativne zgodovine. Z aplikacijo teh raziskovalnih pristopov bo projekt zapolnil metodološke in vsebinske vrzeli v raziskavah zgodovine obmejnega prostora, hkrati pa se bodo sodelujoči raziskovalci še aktivneje vključili v mednarodno zgodovinopisje, ki v zadnjih letih izkazuje povečano zanimanje za raziskovanje antifašizma in poudarja pomen raziskav političnih, socialnih in kulturnih značilnosti antifašizma v različnih, a med seboj povezanih evropskih okoljih.

Evidenčna številka ARRSJ5-9356

Obdobje: 1. 7. 2018 – 30. 6. 2021

Vodja: akad. dr. Jože Pirjevec, znanstveni svetnik

Nosilec projekta: ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije

Prepletanje med marksizmom in krščanstvom v Sloveniji, 1931-1991 (J5-9353)

Evidenčna številka ARRSJ5-9353

Obdobje: 1. 7. 2018 – 30. 6. 2021

Vodjadr. Jure Ramšak, znanstveni sodelavec

Nosilec projekta: ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije

Spletna stran projekta

Teorija kazni in demokratična kultura v Sloveniji (J5-9342)

Projekt je posvečen analizi, razumetju in soočanju z defektom v slovenski demokratični kulturi, ki se manifestira na področju kazenske politike. Projekt najprej pristopi k genealogiji te dezorientacije. Najde jo v 1) duhovni dinamiki celotne povojne Evrope, ki jo je zaznamovalo tekmovanje med dvema pretendentoma za najpopolnejšo družbeno ureditev, in 2) geografski legi Slovenije, iz česar je izhajala izjemna kompetitivnost Slovenije v odnosu do Zahoda. In prav v primeru kriminalitetne politike se je ponudila priložnost, da Slovenija razvije sistem, ki bo izgledal superioren ne le po socialističnih merilih, pač pa tudi po naprednih merilih, ki so se tedaj razvijala na Zahodu. Cilj projekta je afirmirati demokratično kulturo skozi legitimacijo kazni. Kazen je fenomen, ki na prvi pogled predstavlja kontrapunkt sodobni državi, ki v ospredje postavlja skrb za blagor, varnost, razvoj posameznikov. Če legitimnost demokratične ureditve dokažemo tukaj, jo dokažemo po njenem celotnem organizmu.

 

Evidenčna številka ARRSJ5-9342

Obdobje: 1. 7. 2018 – 30. 6. 2021

Vodjadr. Rok Svetlič

Nosilec projekta: ZRS Koper, Pravni inštitut

Oživljanje kozmične pravičnosti: poetika feminilnega (J6-8265)

Osnovna ideja tega projekta temelji na novi interpretaciji Sofoklejeve Antigone in njenega etiškega dejanja. Kot opozarja ena glavnih filozofinj našega časa, Luce Irigaray (2013), ni lahko v okviru naše kulture razkriti pomena Antigone. Ta naloga namreč zahteva, da vstopimo v poponoma drugačen vzorec mišljenja ter etike, kot smo ga podedovali od predhodnikov. Z drugimi besedami, potrebujemo nov način mišljenja v teologiji, religiologiji in etiki, kot tudi vpeljavo novih medkulturnih in medreligijskih aspektov.

Evidenčna številka ARRS: J6-8265

Obdobje: 01. 05. 2017 – 30. 04. 2020

Vodja: dr. Lenart Škof, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za filozofske študije

Spletna stran projekta

Razvoj modela spremljanja športnih poškodb za učinkovitejšo preventive, diagnostiko in rehabilitacijo (L5-8245)

V projektu bomo najprej zasnovali in z Olimpijskim komitejem Slovenije postavili standardiziran informacijski sistema za beleženje telesne pripravljenosti športnikov in športnih poškodb, tekom projekta na testnem vzorcu treh športov (nogomet, košarka, gimnastika). Zasnovali bomo metodologijo beleženja poškodb, ki bo omogočala doseganje temeljnih zastavljenih ciljev, hkrati pa omogočala tudi vključevanje znanstvenikom in strokovnjakom različnih področij (epidemiologi, zdravniki, kineziologi, dietetiki, itd.), varen in etično sprejemljiv dostop do podatkov s cilji odkrivanja novih znanj, dejavnikov tveganja, mednarodne primerljivosti in s tem prenosa dobrih praks.

Evidenčna številka ARRS: L5-8245

Obdobje: 1. 5. 2017 – 30. 4. 2020

Vodja: dr. Rado Pišot, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za kineziološke raziskave

Spletna stran projekta

Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji: vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo (J7-9429)

Evidenčna številka ARRS: J7-9429

Obdobje: 01. 07. 2018 – 30. 06. 2021

VodjaDr. Nataša Vampelj Suhadolnik

Nosilec projekta: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za filozofske študije

Nacionalno samozavedanje in nadnacionalna znanost: vpliv nacionalnih diskurzov na raziskovanje srednjeveške in zgodnjenovoveške umetnosti v Sloveniji (J6-9387)

Evidenčna številka ARRS: J6-9387

Obdobje: 01. 07. 2018 – 30. 06. 2021

VodjaDr. Matej Klemenčič

Nosilec projekta: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za zgodovinske študije

Slovenske misijonarke v Indiji: pozabljeno poglavje v medkulturnih odnosih (J6-8258)

Evidenčna številka ARRS: J6-8258

Obdobje: 01. 05. 2017 – 30. 04. 2020

Vodja: dr. Ana Jelnikar

Nosilec projekta: ZRC SAZU

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za filozofske študije

Substantivna zastopanost mladih v predstavniških organih (J5-8241)

Moderne demokracije so izrazito poistovetene z idejo predstavništva. Predstavniki ljudstva, bodisi posamezniki ali institucije, naj bi skladno s tem konceptom odsevali voljo ljudi in skladno z njo delovali v političnih predstavniških telesih. Moderna predstavniška demokracija pa se je v zadnjih letih znašla pred številnimi izzivi in kritikami, povezanimi predvsem s premisleki o kakovosti predstavništva, saj različne nacionalne in mednarodne javnomnenjske raziskave kažejo upadanje zaupanja v najpomembnejša politična predstavniška telesa in zaupanja v delovanje demokracije, ponekod pa so te vrednosti že dosegle tudi kritično mejo. Tak primer je tudi Slovenija. V opisanih okoliščinah moderne predstavniške demokracije postajajo zelo ranljive. Vendar mednarodno-primerjalne raziskave kažejo, da navkljub kritičnosti do nosilcev demokratične oblasti državljani še vedno verjamejo v demokracijo kot edino primerno obliko vladavine. Videti je, da prihaja do take ranljivosti moderne predstavniške demokracije zaradi »napačnega« in pomanjkljivega predstavljanja državljanov v predstavniških telesih (parlamentih). Populacija, ki je najbolj podvržena tovrstnemu problemu in se tudi najbolj zoperstavlja tovrstni podobi demokracije so mladi, ki pa so poleg pomanjkljivega zastopanja njihovih interesov tudi najmanj (deskriptivno) zastopani v predstavniških organih (manj kot 2 odstotka). Zato se kot glavni izziv postavlja vprašanje, kako poslanci razumejo ter vidijo svoje predstavniške vloge in parlamentarno delovanje, na drugi strani pa vprašanje, kako volivci vidijo te vloge oziroma delovanje izvoljenih predstavnikov. V raziskovalnem projektu bomo tako izpostavili dve dimenziji predstavništva, in sicer stil ter fokus predstavništva, ki vplivata na značilnosti in kakovost predstavništva, kot ga zaznavajo državljani, še posebej populacija mladih (15-30 let) Pri tem je potrebno izpostaviti tudi, da poslanci v resnici ne ostajajo nujno zvesti enemu samemu stilu in fokusu predstavništva, temveč pogosto spreminjajo svoje vloge oziroma jih (samo)zaznavajo kot spremenljivke in ne konstante. Zato se potem postavi še vprašanje določnic vlog poslancev. Raziskovalni projekt tako želi nasloviti vprašanje značilnosti predstavništva in zlasti vprašanje stopnje prenašanja preferenc ljudi v politično predstavniško telo na eni strani in vprašanje omejevanja samostojnega delovanja poslancev s preferencami volivcev na drugi strani. V boju s krizo predstavništva je najprej potrebno razkriti značaj predstavniških vlog poslancev. To bomo naredili z izvedbo prve obsežnejše neposredno (face-to-face) izvedene ankete med poslanci Državnega zbora Republike Slovenije, ki bo specifično in sistematično naslavljala vprašanja stila in fokusa predstavniških vlog ter določnic teh vlog. S pomočjo analize sekundarnih virov (tj. obstoječih (splošnih) javnomnenjskih raziskav) bomo najprej identificirali skupine prebivalcev, ki izražajo največje nezadovoljstvo z delovanjem demokracije in najnižje zaupanje v parlament, identificirali gibanja skozi čas ter poiskali razloge za njih. Na podlagi teh podatkov bomo izvedli javnomnenjsko raziskavo o podobi političnih predstavnikov na populaciji mladih v starosti od 15 do 30 let, kasneje pa še poglobljene družboslovne intervjuje z mladimi, za podrobnejši vpogled v njihova stališča in vrednote. Na podlagi izvedene raziskave želimo pripraviti nabor ukrepov za zmanjšanje razkritih pomanjkljivosti v delovanju predstavniške demokracije, ki bodo obsegali a) predloge potrebnih institucionalnih sprememb (struktura) in b) vedenjskih sprememb posameznikov (agent) ter načinov vplivanja nanje.

 

Evidenčna številka ARRS: J5-8241

Obdobje: 1. 5. 2017 – 30. 4. 2020

Vodja: dr. Tomaž Deželan

Nosilec projektaUniverza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za družboslovne študije

ZAKLJUČENI PROJEKTI

Slovensko zamejstvo kot vsebine kurikula osnovnih in srednjih šol v Sloveniji (V5-1709)

Ciljni raziskovalni projekt Slovensko zamejstvo kot vsebine kurikula osnovnih in srednjih šol v Sloveniji predstavlja analitičen pregled obravnave slovenskega zamejstva v Italiji, na Hrvaškem in na Madžarskem skozi prizmo vsebin, ki jo določajo učni načrti  v osnovnih in srednjih šolah s slovenskim, italijanskim in madžarskim jezikom. Ugotovitve raziskave bodo omogočale izdelati predloge sprememb učnih načrtov in dodatkov k osnovnošolskemu in srednješolskemu kurikulu. Poleg redakcije končnega predloga kurikularnih sprememb bodo podatki anketiranja vzorca, tako šolske populacije kot javnosti, pokazali, kakšna so vèdenja o zamejskih Slovencih in stališča do skupnega slovenskega kulturnega prostora. Partnerji v projektu (ZRS Koper, INV v Ljubljani in SLORI v Trstu) se bodo v postopkih implementacije predlogov povezovali z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu, Zavodom RS za šolstvo in Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter kulturnimi društvi in organizacijami v zamejskih okoljih.

Spletna stran projekta 

Evidenčna številka ARRSV5-1709

Obdobje: 1. 4. 2018–30. 9. 2019

Vodjadr. Milan Bufon, znanstveni svetnik

Nosilec projekta: Znanstveno-raziskovalno središče Koper

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za družboslovne študije, Inštitut za jezikoslovne študije

Možnosti uporabe ostankov proizvodnje v oljkarstvu (V4-1621)

V Sloveniji je po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zasajeno 2000 ha oljčnikov, v register kmetijskih gospodarstev je vpisano 2000 oljkarjev in registriranih je 39 oljarn. Poleg večanja površin, števila registriranih pridelovalcev in predelovalcev se je v zadnjih letih močno spremenila tehnologija predelave in s tem tudi količina in sestava ostankov predelave, zato je v skladu z načrtovano strategijo oljkarstva nastala zelo velika potreba po celovitem pristopu k reševanju ostankov predelave oljk v oljkarstvu, ki bo upoštevala tehnološke in zakonodajne spremembe na tem področju. Slovenski oljkarji in oljarji se srečujejo z velikimi problemi nadaljnje uporabe ostankov proizvodnje. Slovenska zakonodaja uvršča ostanke pri predelavi oljk med odpadke, saj ni pripravljenih strokovnih podlag za strateško ureditev področja in priporočil, s katerimi bi v skladu z Uredbo o odpadkih opredelili in predpisali načine njihove nadaljnje koristne uporabe. Pri razreševanju neskladij bo potrebno upoštevati nove tehnologije, specifiko slovenskega oljkarstva in predpisane okoljske omejitve.
Ponovna uporaba surovin, ki se danes odlagajo kot odpadki pa je tudi eno ključnih načel svežnja o krožnem gospodarstvu, ki je bil sprejet decembra 2015 na Evropski komisiji. V mesecu marcu je Evropska komisija predstavila predlog uredbe, s katero bo zelo olajšan dostop organskih gnojil in gnojil iz odpadkov do enotnega trga EU, zato bo pri pripravi priporočil nujno potrebno upoštevati tudi te predpise. V oljkarstvu so prisotni naslednji ostanki pridelave in predelave oljk: tropine z različno vsebnostjo vlage, oljčni listi in rastlinska voda ter pri nekaterih tehnologijah tudi posebej izločene koščice iz tropin. Uporaba ostankov v oljkarstvu je zelo raznovrstna, močan vpliv ima prav tehnologija predelave. V skladu z novimi tehnologijami pridelave in predelave se spreminja tudi zakonodaja, ki se oblikuje na podlagi splošnih zahtev Evropske kmetijske in okoljske zakonodaje z upoštevanjem specifičnih značilnosti posamezne države članice. Oljkarstvo in proizvodnja oljčnega olja generirata velike količine odpadne biomase (oljčnih listov, tropin), ki odložene v okolje predstavljajo okoljski problem, vendar jo lahko tudi koristno uporabimo. Poznane so različne strategije uporabe, med katerimi je tudi pridobivanje obnovljive energije s sežigom.
Nove sodobne tehnologije temeljijo na zmanjšanju uporabe dodatne vode z uporabo dvo-faznih dekanterjev, pri čemer dobimo iz oljarn dva produkta olje in vlažne tropine.
Po ocenah naj bi že polovica slovenske proizvodnje oljčnega olja uporabljala novo tehnologijo, zato je potrebno proučiti nove možnosti za koristno uporabo ostankov predelave v oljkarstvu.
V okviru projekta bomo pripravili strokovne podlage in priporočila, s katerimi bi predpisali koristno uporabo ostankov in sonaravno ravnanje z ostanki predelave oljk z upoštevanjem novih tehnologij, povečane količine ostankov, okoljskih zahtev in novih znanstvenih spoznanj na tem področju, pregledali bomo dostopno relevantno literaturo in zakonodajo s področja uporabe ostankov v oljkarstvu, popisali stanje ostankov pridelave in predelave ter način rabe v Sloveniji in določili sestavo in hranilno vrednost ostankov.
Prav tako bomo proučili uporabo tropin in vegetacijske vode na kmetijskih zemljiščih ter izdelali smernice, ki bodo upoštevale nove tehnologije predelave in okoljske predpise ter omogočile koristno uporabo ostankov za potrebe trajnostnega razvoja panoge. Ob tem bomo proučili uporabo tropin za kompostiranje, izdelali smernice, ki bodo upoštevale okoljske predpise za kompostiranje in specifiko slovenskega oljkarstva ter proučili ekonomske učinke uporabe tropin na kmetijskih zemljiščih in uporabe za kompostiranje ter na podlagi teh pripravili priporočila.
Oljčni listi in tropine nimajo velike hranilne in krmne vrednosti, a so za živali lahko vseeno koristen vir energije in hranil. Poleg tega so vir sekundarnih rastlinskih metabolitov.

Evidenčna številka ARRS: V4-1621

Obdobje: 1. 10. 2016 – 30. 09. 2019

Vodja: dr. Bojan Butinar

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za oljkarstvo

Spletna stran projekta

Učenja in poučevanja (sosedskih) jezikov v neposrednem stiku (Z6-8257)

Podoktorski projekt predlaga proučitev možnih izvedb v doktorski raziskavi oblikovanega modela CoBLaLT– Contact Based Language Learning and Teaching – inovativen metodološki okvir za poučevanje in učenje sosedskih jezikov v osnovni šoli. Model temelji na družbenih integrativnih načelih in mreženju pri poučevanju jezikov in je bil izdelan v okviru doktorske disertacije“Teaching and Learning Primary Neighbouring Languages through Cross-border Contacts” (Poučevanje in učenje sosedskih jezikov v osnovni šoli ob čezmejnem povezovanju “(Cavaion 2105)
Implementacije zadevajo razvoj medkulturne ozaveščenosti, stopnjo učenčeve integrativnosti in razvoj interakcijskih spretnosti z vidika medkulturnega in večjezičnega izobraževanja, ki ga močno priporoča tudi Enota za jezikovno politiko pri Svetu Evrope (SE, 2007). V doktorski raziskavi smo pravzaprav prišli do sklepa, da je za delovanje modela CoBLaLT, kot učinkovitega orodja za razvoj evropskega državljanstva, potrebno močneje razvijati integrativno motivacijo (Gardner, Lambert 1972) kot pa instrumentalno motivacijo. Rezultati raziskave potrjujejo uspešnost modela tudi z vidika spodbujanja pripravljenosti za komunikacijo (MacIntyre idr., 1998) med sodelujočimi učenci (starosti med 12 in 15 let) in povečane želje po učenju jezika soseda – eden od treh elementov, ki sestavljajo Gardnerjev koncept integrativnosti (Gardner, Lambert, 1972; Gardner, 1985, 2001, 2005). Kljub temu so bile ugotovljene naslednje kritične točke:

  •  ni dovolj narasla želja po spoznavanju in poznavanju “drugih”;
  •  premalo je medkulturnih in metajezikovnih razmišljanj v razredu v smislu intencionalnih priprav (Bennett, 2009) in sposobnosti na prenos medkulturnega ozaveščanja v življenje (Čok, 2009);
  • potreba po učenju interakcijskih spretnosti kot sistematično študijo podrobnosti interakcij z namenom ustvarjanja bolj sproščene komunikacije, saj gre za zelo zgodnjo fazo učenja jezikov (Rivers, 1987, Young, 2011) in medosebne sporočanjske sposobnosti kot način za doseganje medsebojnega razumevanja (Thije, Zeevaert, 2007).

Cilji raziskave:

  • Cilj 1: Opredeliti orodja in prakse modela CoBLaLT s posebnim poudarkom na izvedbah, s katerimi je mogoče vpeljati izboljšave na področju integrativnosti (Gardner, Lambert, 1972), medkulturnega ozaveščanja in razvoja interakcijskih sposobnosti.
  • Cilj 2: Izvajanje novega vprašalnika o integrativnosti (prirejeno po Gardnerjevemu – Gardner, Lambert, 1972); pri uporabi že obstoječe lestvice “merjenja” medkulturne občutljivosti, kot je Hammerjev, Bennettov in Wisemanov Popis medkulturnega razvoja (IDI, Hammer, Bennett in Wiseman, 2003); pri kvalitativnem opazovanju ter kvalitativni in/ali kvantitativni analizi interakcijskih situacij, kot so videoklici ali klepetalnice za ugotavljanje razvoja interakcijskih spretnosti.
  • Cilj 3: Oblikovati končno različico Avtobiografije čezmejnih srečanj s smernicami za učence in učitelje in priročnik za uporabo modela CoBLaLT za učitelje. Diseminacija znanstvenih predpostavk in rezultatov projekta.

Spletna stran projekta

 

Evidenčna številka ARRS: Z6-8257

Obdobje: 1. 7. 2017 – 30. 06. 2019

Vodja: dr. Irina Moira Cavaion

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za jezikoslovne študije

Natančnost napovedovanja namakanja - TriN (V4-1609)

Voda je nujen vir za rastlinsko pridelavo. Podnebne spremembe so vzrok spremenjenim padavinskim vzorcem in posledično vzrok za razmislek o možnostih rastlinske pridelave v spremenjenih razmerah.

V svetu se poraba vode za namakanje povečuje in predstavlja že 70 % vse odvzete vode iz vodonosnikov in rek (Schultz in sod., 2005). Ocenjeno je, da se bodo zaradi podnebnih sprememb, ki povzročajo zmanjšanja in prerazporeditev padavin ter povečujejo potrebe rastlin po vodi (evapotranspiracijo (ET), zaradi višjih temperatur, povečale potrebe po namakanju v večini regij po vsem svetu (Fischer in sod., 2007). Za države v razvoju je v študiji FAO predvideno 14 % povečanje porabe vode za namakanje do leta 2030 (Bruinsma, 2003). Podnebne spremembe ne pomenijo le dviga povprečne temperature ampak se bodo spremenili vremenski in podnebni vzorci ter pogostnost in jakost ekstremnih dogodkov, kot so vročinski valovi, suše in obilno deževje (ARSO, 2016). V zadnjih 15 letih smo se v Sloveniji srečali kar z nekaj sušnimi leti: 2000, 2001, 2003, 2006, 2007, 2009, 2012, 2013. Glavni oškodovanci te naravne nesreče so predvsem pridelovalci hrane, saj se brez strokovne podpore (službe za strokovno pravilno namakanje) ne morejo pravočasno in predvsem učinkovito odzivati na pomanjkanje padavin. Posledica tega so manjši hektarski donosi, težji pogoji za preživetje pridelovalca in nižja lokalna samooskrba.

Podatki kažejo, da ima Slovenija dovolj padavin, vendar postaja zaradi neenakomerne razporeditve slovenski prostor čedalje bolj ranljiv zaradi suše. V zadnjih 25 letih se v povprečju vsako tretje leto srečujemo s sušnimi razmerami (Podgornik in Bandelj, 2015). Tudi projekcije spremembe podnebja in potencialni vplivi na evapotranspiracijo in pogostnost kmetijskih suš niso obetavni. Pomanjkanje padavin ali njihova nepravilna časovna razporeditev že predstavljata problem, tveganje in veliko sušno ogroženost v celotni Sloveniji (Sušnik, 2003), kjer so vodni viri za namakanje kmetijskih površin praviloma omejeni (Glavan in sod., 2012; Sušnik, 2003).

Evidenčna številka ARRS: V4-1609

Obdobje: 1. 10. 2016 – 30. 1. 2019

Vodja: dr. Marina Pintar

Nosilec projekta: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za oljkarstvo

Spletna stran projekta

Oborožena meja. Politično nasilje v severnem Jadranu, 1914-1941 (J6-7152)

Projekt s historične perspektive analizira oblike političnega nasilja in raziskuje odnos med identiteto in ideologijo na območju severnega Jadrana, ki si ga danes delijo Slovenija, Italija in Hrvaška. Časovni okvir sega od začetka prve svetovne vojne v juliju 1914 do aprila 1941, ko je italijanska vojska vkorakala v sosednjo Jugoslavijo.

Velika vojna in razpad habsburškega cesarstva sta severni Jadran spremenila v “razbito območje” (Bartov, Weitz), kjer je zaradi dvoumnosti nastalega položaja prišlo do oblikovanja teritorija brez točno določene državne oblasti. Avstrijsko primorje je nadomestila italijanska Julijska krajina, vendar ta “sortie de guerre” (kot pravi Prost na primeru Francije) ni bila linearna. Prehod, za katerega so bile značilne izrazite politične, gospodarske, vojaške in kulturne nestabilnosti “srca in uma” (Horne), je trajal več let in je postal laboratorij za nove oblike vojaškega in paravojaškega nasilja (fašistične milice). To se je dogajalo v vakuumu, ki je nastal po razpadu habsburške monarhije, hkrati pa je nasilje služilo kot dopolnilo k novi državni oblasti in njeni legitimaciji. Valovi državnega nasilja so se pojavljali v različnih oblikah, med letoma 1920 in 1930 je prišlo do vzpona boja proti nasilju, ki je temeljil na terorističnem delovanju. Vprašanje, kako je lahko kljub negotovim in sovražnim političnim razmeram prišlo do stikov med različnimi družbami, je za zgodovino severno-jadranske regije in Evrope na splošno izjemnega pomena.

Veliko pomembnih študij je že prispevalo k intenzivni zgodovinski analizi tega območja, kljub temu se v njih kaže odsotnost uporabe transnacionalne perspektive. Da bi se temu izognili, nameravamo pri obravnavi celotnega območja, ne glede na današnje politične in administrativne razmejitve, uporabiti interdisciplinarne in primerjalne pristope. Prepričani smo, da je tak pristop v zgodovinopisju analiziranega območja edini način za preseganje ekskluzivističnih (nacionalnih) interpretacij.

 

Evidenčna številka ARRS: J6-7152

Obdobje: 1. 1. 2016 – 31. 12. 2018

Vodja: dr. Borut Klabjan, višji znanstveni sodelavec

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za zgodovinske študije

Vračanje religioznega v postmoderni misli kot izziv za teologijo (J6-7325)

V času postmodernega in post-sekularnega vračanja religioznega tako na individualni kot na družbeni ravni želi ta skupni slovensko-avstrijski raziskovalni projekt podati izviren prispevek k oblikovanju nove platforme za dialog med postmoderno mislijo in teologijo. Cilj je identifikacija in analiza teološko relevantnih toposov, ki jih projekt raziskuje v treh smereh postmoderne misli. Prvo smer pristopa tvorijo predstavniki francoske fenomenologije (npr. Levinas, Henry, Marion, Chrétien), ki so izvedli tako imenovani »teološki obrat« in odprli nove možnosti dialoga med filozofijo in teologijo. Druga smer pristopa je hermenevtična misel in tisti njeni predstavniki (npr. Ricoeur, Vattimo in Caputo), ki so že v dialogu z biblično-religiozno dediščino in imajo velik potencial za teološko recepcijo. Tretja smer raziskovanja pa so alternativni postmoderni pristopi. Tu bomo zoperstavili dve usmeritvi: Girardovo antropološko misel, ki se vrača v krščanstvo in do njega zavzame afirmativno držo, in misel Luce Irigaray, ki zahteva kritično reinterpretacijo krščanstva z vidika feminizma in se zavzema za razširitev pojma religioznosti s povsem novimi toposi telesnih gest bližine in kozmično-etičnih elementov.

V prvi fazi bo raziskovanje usmerjeno v kritično preverjanje različnega razumevanja transcendence pri obravnavanih mislecih, kar je ključnega pomena za dialog s krščansko teologijo.

V drugi fazi pa bo v ospredju ekstrapolacija teološko relevantnih toposov, ki bodo služili kot horizontalna povezava med različnimi postmodernimi pristopi. Med te topose lahko na primer štejemo pojem daru in milosti, dogodka in pripovedi, časa in mesijanskosti, klica in odgovora, čutnosti in inkarni­ranosti, šibkosti in kenoze, ljubezni (caritas) in gostoljubja. Toda poglavitna kvaliteta tega projekta se nahaja v povezovanju dveh različnih pristopov. Raziskovanje postmoderne misli ne bo potekalo zgolj v njeni relevanci do teologije (ad intra), temveč tudi v odnosu do – pogosto nereflektirane – prisotnosti religioznih elementov na družbeni ravni ter skozi identifikacijo religioznih toposov v postsekularni družbi (ad extra). Avstrijski partner bo raziskal potencial teološkega obrata v fenomenologiji za postsekularno politično filozofijo in posledično za boljše razumevanje postmodernega mesta religioznega v družbi. Sinergija obeh pristopov (ad intra in ad extra) in vzajemna relevantnost njunih raziskovalnih rezultatov bo ustvarila osnovo za nove možnosti dialoga med teologijo in sekularno mislijo ter med religijo in družbo. Tako bo prispevala k preseganju moderne razsvetljenske paradigme ločitve med religijo in družbo, ki pogosto vodi k izločitvi religije iz družbe, in bo omogočila pot k novi kulturi sobivanja in vzajemnega spoštovanja.

Evidenčna številka ARRS: J6-7325

Obdobje: 1. 1. 2016 – 310 12. 2018

Vodja: dr. Branko Klun

Nosilec projekta: Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za filozofske študije

Spletna stran projekta

Določanje parametrov krvi in zunajceličnih veziklov za optimizacijo športnih rezultatov (J5-7098)

Sestava krvi in lastnosti njenih sestavin sta pomembna dejavnika pri doseganju športnih rezultatov kot tudi pokazatelj zdravstvenih tveganj. Zunajcelični vezikli (ZV) so majhni (reda 20 nanometrov-1000 nanometrov), z membrano obdani celični fragmenti, ki nastanejo v zadnji fazi brstenja membrane ali ob celični smrti, ko se sprostijo v okolno raztopino in postanejo gibljivi s telesnimi tekočinami, predvsem krvjo. Izolacija ZV iz telesnih tekočin (predvsem krvi) in njihovo določanje (merjenje koncentracije in sestave) odraža status celega organizma, predvsem pa krvnih celic, krvne plazme in endotelija.

Ni znano, kakšni so učinki specifičnih športnih aktivnosti in dejavnikov, povezanih z rezultati tekmovalnega in rekreativnega športa, na mehanizme, povezane z ZV. Zanima nas, kako različne telesne aktivnosti (aerobna, anaerobna, intenzivnost vadbe, trajanje vadbe, stopnja utrujenosti, način vadbe in tekmovalni nivo športnika), vplivi okolja (hipoksija, temperatura, onesnaženost), vnos različnih snovi v telo (voda, prehranski dodatki), in telesne lastnosti (spol, starost, indeks telesne mase, maščobne in mišične mase) vplivajo na mikrovezikulacijo in vitro in ex vivo in kako so ti procesi povezani s sestavo krvi.
Želimo izdelati metodo za spremljanje, predvidevanje in optimizacijo športnih rezultatov,  ki temelji na določanju ZV v izolatih iz krvi. Ta metoda bo izboljšala načrtovanje priprave za športne dosežke in zmanjšala tveganje za neželjene pojave kot so preobremenitev srčno-žilnega in živčnega sistema, oksidativni stres in tromboembolije. Pri tem bomo upoštevali tudi nekatere izbrane dejavnike okolja, s posebnim poudarkom na nanodelcih, ki tudi lahko povzročajo oksidativni stres. Športne rezultate in telesni status športnikov bomo interpretirali v luči biomarkerjev ZV in sestave krvi. Na osnovi interakcij ZV z nanodelci bomo zasnovali bionanosenzor za spremljanje statusa preiskovanca.

Evidenčna številka ARRS: J5-7098

Obdobje: 1. 1. 2016 – 31. 12. 2018

Vodja: prof. dr. Veronika Kralj Iglič

Nosilec projekta: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za kineziološke raziskave

Spletna stran projekta

Tromeja skozi čas: jezikovna prepletanja na slovensko-avstrijsko-italijanskem stičnem območju (N6-0036)

Projekt se uokvirja v kontekst avdiovizualnih raziskav slovenskih narečij in govorov na jezikovno raznolikem območju Tromeje, stičišča angleškega, romanskega in germanskega sveta. Ta enkraten primer sobivanja različnih jezikov in narečij ter bogate kulturne dediščine je bil do nedavnega nekoliko prezrt z lingvističnega, zlasti leksikalnega vidika. Cilj projekta je prek terenskih dialektoloških raziskav in filmskih posnetkov zavarovati tamkajšnje govore pred izginotjem.

Projektna raziskava predvideva:

a) terensko dialektološko raziskavo na podlagi vprašalnice furlanskega lingvističnega atlasa ASLEF v 5 raziskovalnih točkah na območju Tromeje (Log pod Mangartom v Posočju, Ukve/Ugovizza v Kanalski dolini, Rateče v Zgornjesavski dolini, Zahomec/Achomitz in Bistrica/Feistritz v Ziljski dolini);

b) izdelavo vizualne filmske dokumentacije z etnološko vsebino in prikazom govorov Tromeje, ki so v večjezičnem okolju vsakodnevno podvrženi interferenčnim vplivom;

c) besedilno prilogo, ki bo zajemala fonološko transkripcijo filmskih posnetkov s prevodom v standardne deželne jezike;

č) pripravo knjižne izdaje poskusnega zvezka Slovenskega dialektološkega leksikalnega atlasa SDLA-TRIP I na osnovi zbranega terenskega gradiva.

 

Evidenčna številka ARRS: N6-0036

Obdobje: 1. 9. 2015 – 31. 8. 2018

Vodja: dr. Rada Cossutta, znanstvena svetnica

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za jezikoslovne študije

Spletna stran projekta

Jugoslovanski samoupravni eksperiment in razprava o razvoju evropskega socializma med Vzhodom in Zahodom (1950-1980) (N6-0039)

Projekt je namenjen ponovnemu premisleku o jugoslovanskem sistemu socialističnega samoupravljanja v mednarodni in transnacionalni perspektivi. V obdobju po sporu z Informbirojem je jugoslovanski sistem soočil različne akterje in tradicije evropske levičarske misli: na eni strani so ga zahodni levičarski krogi dojemali kot laboratorij demokratičnega socializma, na drugi pa je za vzhodnoevropske politike in intelektualce predstavljal model upora sovjetski hegemoniji. Analiza procesa nastanka in razvoja jugoslovanskega sistema samoupravljanja ponuja priložnost vpogleda v transnacionalno teoretsko-konceptualno in politično interakcijo, ki je v času hladne vojne prestopala meje med Vzhodom in Zahodom in odprla vprašanja združevanja načel liberalne demokracije in marksizma-leninizma, hkrati pa je razkrila tudi demokratične deficite enopartijskega sistema v Jugoslaviji.

Obravnava teoretske in politične interakcije, ki je prišla do izraza v okviru jugoslovanskega socialističnega eksperimenta, bo razdeljena na tri med seboj prepletene sklope:

1) Laboratorij politične inovacije: izvori, konstrukcija in mednarodni vplivi samoupravnega socializma;

2) Odpiranje različnih poti v socializem: Jugoslavija in mednarodno delavsko gibanje;

3) Jugoslavija kot prostor mednarodnega intelektualnega srečevanja: kritike institucionalnega in perspektive demokratičnega socializma.

Raziskava se bo oprla na izvirno arhivsko gradivo iz arhivov nekdanjih jugoslovanskih republik, Nemčije, Švedske, Norveške, Velike Britanije, Italije, Rusije idr. Vključevala bo metode transnacionalne zgodovine idej in diplomatske zgodovine. Medtem ko se bo analizi vloge nedržavnih faktorjev v procesu razvijanja jugoslovanskega socialističnega eksperimenta približala z uporabo transnacionalnih zgodovinopisnih pristopov, bodo vloga držav in oblasti ter razmerja moči obravnavana z metodami diplomatske zgodovine.

Temeljni cilj projekta je predstaviti posledice medsebojnih prenosov in vplivov politične misli in prakse, ki jo je na mednarodni ravni sprožil jugoslovanski samoupravni eksperiment, ter odgovoriti na vprašanje, kako je ta prispeval k teoriji demokratičnega socializma, pravičnejše svetovne ekonomske ureditve, ohranjanja miru in drugih še danes aktualnih izzivov.

Evidenčna številka ARRS: N6-0039

Obdobje: 1. 7. 2015 – 31. 8. 2018

Vodja: akad. dr. Jože Pirjevec, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za zgodovinske študije

Vsakdanje religiozne prakse in konvertitstvo na Slovenskem (1918-1941) - (Z7-7006)

Evidenčna številka ARRSZ7-7006

Obdobje: 01. 01. 2016 – 31. 12. 2017

Vodja: dr. Gašper Mithans, znanstveni sodelavec

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za zgodovinske študije

V Kraljevini SHS/Jugoslaviji se srečajo religije ter pravne ureditve različnih ozadij in tradicij. Kot ključni nosilec »starega reda« je Rimskokatoliška cerkev (RKC) v slovenskem delu Jugoslavije vzdrževala svoj dominanten položaj, ki pa je bil soočen z multikonfesionalnostjo nove države. Zaradi splošnega konservatizma in gospodarske zaostalosti kraljevine je bil proces modernizacije v novem državnem okvirju upočasnjen. Na ta proces so se različne skupine znotraj slovenske RKC odzivale različno, kar je razbilo njeno politično enotnost. Da bi te posebnosti lahko analizirati in priskrbeli raziskave, ki bodo primerljive s študijami o stanju v drugih regijah Evrope, je potrebno primerjati odnose med različnimi verskimi skupnosti v tem prostoru ter zgodovinske kontekste različnih evropskih regij.
Projekt je razdeljen na tri tematske sklope:
V prvem sklopu se bo na raziskalo mehanizme in relacije moči med glavnimi akterji na religioznem polju na Slovenskem v času med svetovnima vojnama. V tem oziru projekt izhaja iz  problematizacijo Bourdieujeve konceptualizacije religioznega polja (simbolna dimenzija).
Drugi sklop bo dopolnil predhodne ugotovitve s študijo neposrednih in posrednih interakcij med laiki in »religioznimi specialisti« na primeru večinske verske skupnosti (katolikov). Pri tej analizi je poudarek na družbenih odnosih in vsakdanjih religioznih praksah (družbena dimenzija). Oba teoretsko zasnovana sklopa bosta priskrbela teoretskokonceptualni okvir za zadnji sklop.
V okviru študije primera verskega konvertitstva in medverskih odnosov na Slovenskem v obdobju med svetovnima vojnama se bo raziskalo fenomen verskega konvertitstva, pri čemer se bo sledilo novejšemu trendu v zgodovini in antropologiji, ki poudarja mnoštvo družbenih identitet. Z raziskavami kulturnih transferjev verskih prestopov lahko razkrijemo pomembne vidike transformacij, kontinuitet in transmisij v večkulturni družbi.
Temeljni cilji raziskave so:
– izdelava teoretskokonceptualnega okvirja za analizo »strategij« in »taktik« na religioznem polju;
– delovna definicija termina laik v ožjem in širšem pomenu;
– prepoznava in definiranje različnih tipov verskega konvertitstva;
– analiza izbranih »konvertitov« ter odzivov verskih skupnosti na prestope.
Z upoštevanjem nacionalnega (slovenskega) in širše regionalnega (Jugovzhodna Evropa) zgodovinskega konteksta se bo modificiralo ter kritično reflektiralo neustrezno rabo »zahodnih« konceptov. Tako se bo opravilo prve pertinentne raziskave konvertitstva v tem prostoru.
Z zgodovinskoantropološkim znanstvenim aparatom se bo opravilo arhivsko raziskavo (Nadškofijski arhiv Ljubljana, Nadškofijski arhiv Maribor, Arhiv Republike Slovenije, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ptuj, Archivio diocesano di Trieste, Arhiv Srbske pravoslavne cerkvene občine Ljubljana idr.), krajše terensko delo namenjeno zbiranju gradiva ter diskurzivno analizo izbranih tekstov. Obravnavalo se bo tudi naracije skozi (avto)biografske vire, določene osebne zapuščine, časopise in vizualni material. Ker raziskave konvertitstva v precejšnji meri temeljijo na t.i. ego-dokumentih, se bo tem namenilo posebno metodološko obravnavo. Fokus pri vseh analizah virov bo na njihovem kritičnem branju z upoštevanjem režimov zgodovinskosti.

Identifikacija, klasifikacija in potenciali razvoja produktov socialnega turizma v Sloveniji, s poudarkom na programih za seniorje (V5-1512)

Evidenčna številka ARRS: V5-1512

Obdobje: 1. 10. 2015–30. 9. 2017

Vodja: dr. Emil Juvan

Nosilec projekta: Univerza na Primorskem Fakulteta za turistične študije Portorož – Turistica

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za družboslovne študije

 

Osrednji cilj projekta Identifikacija, klasifikacija in poteniciali razvoja produktov socialnega turizma v Sloveniji, s poudarkom na programih za seniorje je bil spodbujanje povečanja konkurenčnosti slovenskega turizma na področju razvoja produktov t.i. socialnega turizma. Socialni turizem je namreč kompatibilen z načeli trajnostnega razvoja turizma in prinaša številne ekonomske in socialne koristi za posameznike in družbo. Ker potenciali socialnega turizma v Sloveniji niso dovolj izkoriščeni, je bil namen projekta (1) analizirati stanje na področju socialnega turizma v Sloveniji ter (2) analizirati razvojne potrebe in razvojne potenciale na področju razvoja produktov socialnega turizma v Sloveniji, (3) oblikovati predloge sistemskih ukrepov sektorskih politik, ki bodo služile kot podlaga za razvoj konkurenčnih produktov in storitev socialnega turizma v Sloveniji, (4) razvoj prototipa portala za podporo razvoja in promocijo socialnega turizma in nazadnje tudi (5) informiranje in diseminacija rezultatov projekta. Metode dela, ki se jih bomo posluževali pri projektu so poleg analize literature, raziskav in strateških dokumentov tudi a) polstrukturirani intervjuji s ključnimi predstavniki socialnega turizma v Sloveniji – kvalitativna metoda raziskovanja ter b) spletna anketa med predstavniki turističnega gospodarstva – kvantitativna metoda raziskovanja.

Izdelava tehnoloških smernic za namakanje oljk v Sloveniji (V4-1411)

Evidenčna številka ARRS: V4-1411

Obdobje: 1. 7. 2014 – 30. 11. 2017

Vodja: dr. Bojan Butinar

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za oljkarstvo

Slovensko oljkarstvo se sooča s problemi nedoseganja konstantnih pridelkov in kakovosti oljčnega olja, ki so posledica ekstremnih vremenskih razmer, med katerimi so najpogostejše suše. V takšnih razmerah se pridelovalci oljk velikokrat poslužujejo principa “kriznega namakanja”. Številne raziskave na sredozemskem območju so pokazale, da je v pridelavi oljk, kjer so razpoložljivi vodni viri izjemno omejeni, primernejša uporaba principa »deficitnega namakanja«, kjer lahko kljub manjši količini dodane vode, kot je to optimalno potrebno, povečamo produktivnost rastline in s tem hkrati zagotovimo večji in kakovostnejši pridelek ter trajnostno rabo vodnih virov. Optimalno velikost namakalnega obroka je pri deficitnem principu namakanja oljk zelo težko ovrednoti, saj poleg značilnosti tal, meteoroloških parametrov ter agrotehničnih ukrepov na količino dodane vode močno vpliva tudi specifični odziv izbranega kultivarja na vodni deficit. S predhodnim ciljno-raziskovalnim projektom je bil vzpostavljen tehnično dovršen, pilotni poskus avtomatskega namakanja oljk v Sloveniji, ki služi z referenčnim oljčnikom kot sistem namakanja oljk. Analize so pokazale pozitivne učinke deficitnega namakanja, vendar zaradi variabilnih vremenskih razmer ni bilo moč odkriti zakonitosti in vpliva ekonomske sprejemljivosti deficitnega namakanja na kakovost oljčnega olja. Zaradi omejenih vodnih virov je potrebno rabo vode še dodatno racionalizirati in sistem namakanja nadgraditi z dodatnimi odmerki ter na osnovi rezultatov določiti minimalno količino dodane vode, ki pozitivno vpliva na pridelek in kakovost. Dodatne raziskave bodo prispevale k racionalnejši rabi vodnih virov in hkrati k doseganju boljše kakovosti oljčnega olja sorte ‘Istrske belice’, ki v slovenskih oljčnikih zaseda 70% vseh dreves.

Cilji raziskovalnega projekta so: 1) raziskati vpliv sušnega stresa na rast in rodnost oljk ter na podlagi spremljanja različnih agronomskih značilnosti ter fizioloških parametrov določiti optimalne odmerke vode v posameznem fenološkem stadiju oljke, 2) proučiti vpliv namakanja na kakovost in senzorične značilnosti oljčnega olja s spremljanjem primarnih metabolitov fotosinteze (sladkorji, sladkorni alkoholi) in sekundarnih metabolitov (biofenoli), 3) določitev biokemijskih markerjev oljke, ki so povezani z odzivom na sušni stres, 4) na podlagi pridobljenih rezultatov določiti optimalni odmerek vode in pripraviti tehnološke smernice za nacionalno strategijo namakanja oljk, ki bo hkrati zagotavljala uravnoteženo razmerje med velikostjo in kakovostjo pridelka in trajnostno rabo vodnih virov.
Spremljali smo fenološke-razvojne faze oljke v rastni dobi glede na vpliv namakanja in vremenske razmere na poskusni lokaciji. Določili smo fiziološko stanje dreves v poskusnem oljčniku, ocenili smo, kdaj drevesa ob suši prehajajo v stres, in ovrednotili, ali lahko z izbranimi režimi namakanja dosežemo ugodnejšo vodno bilanco rastlin. Določili smo vsebnost oleuropeina, skupnih biofenolov, enostavnih in sladkornih alkoholov v oljčnih plodovih in listih v posameznih fenoloških obdobjih. Kakovost pridelanega oljčnega olja smo ovrednotili s pomočjo določitve kemijskih parametrov in s senzorično analizo. Na podlagi analiz rezultatov je mogoče oceniti vodne perspektive na območju Slovenije in možnosti rabe vode v kmetijski pridelavi ter izdelati strategijo namakanja za oljke v Sloveniji.

Religija kot dejavnik etičnosti in medkulturnega dialoga (J6-6851)

Evidenčna številka ARRS: J6-6851

Obdobje: 1. 7. 2014 – 30. 6. 2017

Nosilec projekta: Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta

Vodja projekta: dr. Bojan Žalec

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za filozofske študije

 

Izhodiščni raziskovalni problem predstavlja vloga religije kot dejavnika etičnosti in medkulturnega dialoga. Projekt izhaja iz teze, da je etika, ki je lahko ustrezna podlaga medkulturnosti, etika solidarnega personalizma in dialoškega univerzalizma. Glede prvega je ključno razumevanje človeka kot presežnega bitja, pri slednjem pa je prava pot je v spoštovanju individualnosti in posebnosti ter v hkratnem prepričanju, da je med nami vendarle dovolj skupnega, da hoja po poti dialoga in solidarnosti ni nesmiselna. Solidarni personalizem in dialoški univerzalizem tvorita duhovno obzorje, ki to utemeljuje ter omogoča. Odnos med religijo, etičnostjo in medkulturnim dialogom je zato potrebno proučevati znotraj pomembnih vidikov človeških odnosov, kakor tudi odgovorov na zadnja vprašanja človeka, ki zadevajo smiselnost vsakega početja, posebno smiselnost medsebojne empatije, dialoga, duhovnosti in spoštovanja človekove presežnosti. Krščanstvo in tudi druge religije poudarjajo pomen dialoške odprtosti, ki nakazuje človeško ranljivost, odvisnost od drugih in končno odvisnost od globljih temeljev. Skupne osnove duhovnosti so dobro izhodišče tako za dialog med religijo in sekularno družbo, kot tudi za dialog med religijami in celovito družbeno sožitje.

Cilji projekta je v prvi vrsti je aplicirati teološke pojme, kategorije in modele na problematiko medkult. dialoga (ožje) ter vprašanje dialoške in vključevalne družbe (širše). Osrednje raziskovalno vprašanje je zato, kakšna duhovnost je (lahko) podlaga miroljubnemu, dialoškemu, vključujočemu in medkult. zadržanju. Osrednji cilj je tako preučiti elemente kulture, ki je dialoška in medkulturna ter njihov odnos do religij(e), hkrati pa znotraj tega odpreti nove poglede v obstoječi razpravi (npr. odgovornost verskih skupnosti do skupnega dobrega; racionalnost in etični vidiki religiozne zavezanosti; odnos med religioznostjo in duhovnostjo; vloga religije v javnem prostoru ter ovire in napetosti v zvezi s tem; skupni etični imenovalec religij in tradicij; intersubjektivnost kot temelj za medkult. dialog, soglasje in sožitje; medkult. osnovana teologija in filozofija čutnosti, sočutja in miru; vprašanje religioznosti, spolne identitete in oblik duhovnosti; odnos med fenomeni kulture, etike in dialoga). Pri tem bomo uporabili metodologijo teologije in (medkulturne) filozofije in pojme (npr. mehanizem mimetične želje, mehanizem grešnega kozla, pojme tesnobe, eksistencialni stadiji, človek kot simbolno bitje, religiozna zavezanost, spolna razlika) tako za vzpostavitev novih teoretičnih spoznanj kot tudi pojasnitev nekaterih konkretnih dogajanj iz slovenske in evropske zgodovine in sedanjosti.

Projekt zato predstavlja izvirno uporabo in (v sklopu le-te) kombiniranje pojmov, konceptov, modelov in teorij iz (krščanske) teološke, filozofske, antropološke in kulturološke tradicije in sodobne misli (personalizem, Stein, Kiekegaard, Girard, Bellinger, Irigaray) za pojasnitev in razumevanje moralnega pomena religije (še posebno z vidika medkulturnosti) in za oblikovanje (teološke in filozofske) podlage primerne dialoške in vključevalne kulture. Rezultati projekta bodo predstavljali izviren in pomemben prispevek k teologiji in filozofiji medkult. dialoga, vzpostavili bodo nove poglede na teme dialoškosti, intersubjektivnosti, strpnosti, svetovnega etosa, medverskega ter medreligijskega dialoga. Hkrati bodo pomembno prispevali k družbenemu razvoju preko prikaza nujnosti razumevanja religije kot dejavnika etičnosti in dialoga ter vzpostavitvi podlag za razreševanje družbenih napetosti kot poti za premagovanje družbene krize. V projekt bodo vključeni vodilni slovenski raziskovalci, preko sodelovanja z raz. skupinami in raziskovalci iz tujine ter mednar. objav ter udeležb na znan. srečanjih, bo projekt dodatno uveljavil naše raziskovalce v tujini ter omogočal tudi nadaljnje znan. sodelovanje, kar bo imelo velik pomen za stroko v Sloveniji (prihodnji skupni projekti, razvoj kadrov, pridobivanje sredstev).

Konfucijanska prenova in teoretske osnove kitajske modernizacije (J6-6845)

Evidenčna številka ARRS: J6-6845

Obdobje: 1. 7. 2014 – 30. 6. 2017

Nosilec projekta: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

Vodja projekta: dr. Jana Rošker

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za filozofske študije

 

Azijske družbe so v 21. stoletju na novo začrtale zemljevid napredka: ravnovesje ekonomske, če ne celo politične moči se preveša iz evro-ameriške v azijsko regijo. Ta preobrat nas sooča z mnogimi problemi, ki so povezani s transformacijami materialnih in idejnih paradigem, katere ne določajo zgolj razvoja azijskih družb, temveč merodajno vplivajo tudi na mednarodne odnose. Pri iskanju strateških rešitev za tovrstne probleme je potrebno znotraj kontekstov posamičnih kulturnih ozadij upoštevati širše perspektive. Le-te niso omejene zgolj na ekonomske in ekološke vidike, temveč vključujejo tudi politično in družbeno vlogo ideologij ter kulturno pogojenih vrednot, ki predstavljajo osrednje epistemološke osnove, na katerih temelje najbolj karakteristične in trajne inštitucije teh družb.

Osrednji raziskovalni interesi, ki opredeljujejo sodobno kitajsko teorijo na področju humanistike, so med drugim povezani z razvojnimi trendi konfucijanske prenove, ki predstavlja tudi glavni predmet raziskovanja predlaganega projekta. Ta idejna prenova sodi k najpomembnejšim preobratom v novejši kitajski zgodovini in se kaže predvsem v filozofski struji takim. Modernega konfucijanstva, ki sodi k najvplivnejšim teoretskim tokovom znotraj kitajskih ideologij modernizacije. Ta teoretska struja se je pričela razvijati na pragu 20. stoletja predvsem v Hong Kongu in na Tajvanu, vendar se je kmalu uveljavila tudi v drugih vzhodnoazijskih družbah, katerih tradicije so temeljile na konfucijanski miselnosti, kot na primer v Južni Koreji in Japonski. V zgodnjih osemdesetih letih se je postopoma ponovno razširila tudi v L.R. Kitajski, kjer dandanes prav tako predstavlja enega osrednjih ideoloških diskurzov. Ta pojav je vsekakor vreden podrobnejše raziskave, saj nam lahko veliko pove o sodobni kitajski družbi in o funkciji ene najpomembnejših filozofskih dediščin znotraj globalnega sveta. Diskurzi Modernega konfucijanstva so opredeljeni z iskanjem sinteze med zahodno in tradicionalno kitajsko miselnostjo ter s težnjo po kreaciji sistema idej in vrednot, ki bi lahko služile kot osnova za reševanje družbenih in političnih problemov sodobnega, globaliziranega sveta. Zato osrednja teoretska izhodišča predlaganega projekta ne izhajajo zgolj iz filozofskih predpostavk, idej in metod Modernega konfucijanstva, temveč so usmerjena tudi v osvetlitev političnih, družbenih in ideoloških ozadij same konfucijanske prenove na eni, in njene notranje povezave s teoretskimi temelji kitajske modernizacije na drugi strani.

Na osnovi Webrove teze, po kateri je bila protestantska etika osrednjega pomena za pričetek in razvoj modernizacije, je namreč pomembno kritično preučiti takim. post-konfucijansko hipotezo, ki to tezo zavrača in po kateri naj bi bile družbe, ki so osnovane na konfucijanski etiki, pri razvoju industrializacije, blagostanja in modernizacije v marsikaterem pogledu uspešnejše od zahodnih. Weber je namreč precej izčrpno analiziral Kitajsko in prišel do zaključka, da so njene tradicije popolnoma nezdružljive z modernizacijo. Za razjasnitev vprašanja o tem, ali je takšna evrocentrična perspektiva modernosti še veljavna, nameravamo v okviru projekta raziskati zgoraj omenjene predpostavke, pri čemer izhajamo iz hipoteze, po kateri predstavlja modernizacija kompleksen proces družbenih tranzicij, ki vključuje tako univerzalne, kot tudi kulturno pogojene elemente. Zato je pomembno analizirati tudi vprašanje o tem, ali ima moderno konfucijanski teoretski model dejansko potencial za vzpostavitev takšne oblike modernosti, ki ne temelji na individualizmu, temveč na komunitarizmu. Verifikacija te hipoteze bi namreč pomenila, da predstavlja predpostavka o domnevno »nujni« in »inherentni« povezavi med modernizacijo in individualizmom, ki je bila doslej v mednarodni teoriji splošno veljavna in samoumevna, v resnici zgolj plod specifičnih zahodnih zgodovinskih paradigem.

Kraji spomina, kraji meje: spomin in identiteta na slovensko-italijanskem mejnem območju v dolgem dvajsetem stoletju (J6-6833)

Evidenčna številka ARRS: J6-6833

Obdobje: 1. 7. 2014 – 30. 6. 2017

Vodja: dr. Borut Klabjan, višji znanstveni sodelavec

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za zgodovinske študije

Preučevano območje krajev spomina bo prostor slovensko-italijanske meje, na katerem so, za razliko od drugih evropskih regij, vprašanja politike in spomina zanemarjena. Projekt bo skušal združiti orodja raznorodnih disciplin, s katerimi bi se rad približal odgovorom na vprašanja o razumevanju kulture spomina, komemoracije in politike spomina. Kako se prepletajo, oblikujejo in prekrivajo na obmejnih območjih?

Od začetka dvajsetega stoletja dalje je bila obmejna regija podvržena rednim spremembam meja in državnih sistemov. Kako so zaradi različnih sovražnih ali ohlapnih političnih razmer sodelovale različne družbe, je vprašanje, ki ima za zgodovino regije velik pomen. Hkrati gre za vprašanje evropske in globalne zgodovine: na tem območju so bile začrtane močne simbolne meje, ki so vplivale na oblikovanje mentalnega zemljevida Evrope: Zahod proti Vzhodu, latinski proti slovanskemu svetu, Evropa proti Orientu, antifašizem proti fašizmu, demokracija proti komunizmu. Prav to definira slovensko-italijansko mejo za idealno regijo za študijo primera, ki ima velik evropski pomen.

K zgodovinski analizi območja so prispevala številna pomembna dela, pri čemer velja opomniti, da je bil le redko upoštevan transnacionalni vidik. Zato načrtujemo uporabo interdisciplinarnih in primerjalnih pristopov za študij regije kot celote, ne glede na njeno današnjo politično in administrativno delitev. Verjamemo, da je to edini način za preseganje izključujočih (nacionalnih) interpretacij.

Za izvedbo tega pristopa predlagamo naslednje med seboj povezane študije primerov:

  • Imperialni kraji spomina, ki so nastali pred 1. svetovno vojno (npr. spomeniki habsburškim vladarjem in spomeniki, povezani z vladajočo dinastijo);
  • Kraji spomina prve svetovne vojne, ki so bili postavljeni v dvajsetih in tridesetih letih. (npr. spominski parki v Gorici in Trstu, kostnice v Sredipolju in Kobaridu);
  • Tržaški Narodni dom kot kraj spomina;
  • Sakralna umetnost lokalnih cerkva kot kraj spomina;
  • Kraji spomina druge svetovne vojne (npr. spomeniki partizanskemu gibanju, koncentracijsko taborišče Rižarna in druga taborišča na omenjenem ozemlju, denimo Gonars in Visco);
  • Bazovica kot kraj razdeljenega spomina;
  • Kraji spomina “obmejnega potrošništva” (npr. Ponterosso v Trstu);
  • Kraji spomina obmejnega sodelovanja (npr. iniciativa za odprto mejo kot kraj spomina na najbolj odprto mejo razdeljene Evrope);
  • Regionalni muzeji kot kraji javnega spomina (npr.  Museo della civiltà Istriana, fiumana e dalmata in Museo del Risorgimento v Trstu, regionalna muzeja v Kopru in Novi Gorici itd.).

V svojih analizah bomo uporabili že objavljeno in še neobjavljeno gradivo. Še več, metodologija top-down in bottom-up bo uporabljena za analizo arhivskih dokumentov državnih oblasti (državni arhiv v Rimu, Ljubljani, na Dunaju ter lokalni arhivi v Kopru, Trstu in Gorici) in medijev. Pozornost bo namenjena tudi ustni zgodovini in antropološkim metodam.

Raziskovalna skupina je sestavljena iz uveljavljenih profesorjev, izkušenih raziskovalcev (4-10 let po doktoratu) in štirih mladih raziskovalcev. Je interdisciplinarna in interinstitucionalna.

Oblikovan bo tudi mednarodni svetovalni odbor, ki ga bodo sestavljali Nancy Wingfield, Sabine Rutar, Vanni D’Alessio in Katia Pizzi.

Diseminacijska strategija vključuje merila, ki bodo poskrbela za objavo izsledkov projekta v ustreznih raziskovalnih razpravah – v obliki knjige in/ali člankov v slovenskih in tujih strokovnih publikacijah, na gostujočih predavanjih in konferencah. Za širitev projekta v ne-akademsko skupnosti načrtujemo spletno stran in oblikovanje ter predvajanje radijskih oddaj.

Rezultati se bodo zrcalili tudi v učnem procesu na univerzitetni ravni, pa tudi kot delavnice za srednješolske učitelje.

Slovenski diplomati in zunanjepolitični vidiki osamosvajanja Republike Slovenije, 1980-1992 (J6-6832)

Evidenčna številka ARRSJ6-6832

Obdobje: 1. 7. 2014 – 30. 6. 2017

Vodja: akad. dr. Jože Pirjevec, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za zgodovinske študije

Namen projekta je sistematična analiza in historična rekonstrukcija delovanja slovenskih diplomatov in drugih zunanjepolitičnih akterjev v kontekstu razkrajanja avtoritarnega sistema in jugoslovanske federacije ter velikih sprememb v mednarodni politiki v obdobju 1980–1992. Čeprav gre za prelomno obdobje razpadanja Jugoslavije in osamosvajanja Slovenije, so bili, v nasprotju z notranjepolitičnimi in obrambnimi aspekti, zunanjepolitični vidiki nastajanja nove države doslej raziskani le na splošni, pregledni ravni. Projekt se umešča v kontekst preučevanja diplomatske zgodovine, ki se šele v zadnjih letih konstituira kot samostojna smer znotraj slovenskega zgodovinopisja. Hkrati pomeni nadaljevanje sistematične raziskave sodobne slovenske diplomatske zgodovine v okviru projekta Slovenci v jugoslovanski diplomaciji in v zunanjepolitičnem delovanju 1941–1980, ki ga od leta 2011 izvajamo na UP ZRS v Kopru. Čeprav je bilo naslednje obdobje od 1980 do 1992 prelomno, so dosedanje znanstvene raziskave zunanjepolitičnih vidikov osamosvajanja Slovenije omejene le na glavne diplomatske poteze slovenskega vodstva v letu 1991, medtem ko so republiške zunanjepolitične pobude v osemdesetih letih skoraj povsem spregledane. Poleg tega je v sicer številnih tujih znanstvenih delih, ki obravnavajo odnos zunanjih sil do razdružitve Jugoslavije, dogajanje v Sloveniji v senci vojn na Hrvaškem in v BiH ter največkrat obravnavano obrobno ali kot predmet posameznih razprav.

Vsebinsko je projekt razdeljen na tri med seboj povezane sklope:

  1. Republiška zunanjepolitična pobuda v osemdesetih letih;
  2. Oblikovanje zunanje politike samostojne države;
  3. Odnos velikih sil do Jugoslavije in njene razdružitve.

Raziskava bo temeljila na kritični analizi in interpretaciji zgodovinskih virov in relevantne literature, njen izvirni del pa se bo opiral predvsem na arhivske in ustne vire, z zbiranjem katerih imajo sodelujoči raziskovalci že veliko izkušenj iz dosedanjega projekta. V zvezi z razpadanjem Jugoslavije in osamosvajanjem Slovenije sta projektni vodja in projektni partner že objavila temeljni referenčni deli (J. Pirjevec, Le guerre jugoslave 1991–1999, 2001; B. Repe, Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije, 2002), ki na pregledni ravni obravnavata tudi nekatere zunanjepolitične aspekte tega procesa. Projektna skupina se bo zato osredotočila na manj znana ozadja oblikovanja diplomatske mreže nove države, dvojno funkcijo Slovencev v jugoslovanskem diplomatskem korpusu, odnose z drugimi jugoslovanskimi republikami, vlogo srednjeevropskih držav v prizadevanjih za mednarodno priznanje Slovenije idr. Republiške zunanjepolitične pobude v osemdesetih letih in diplomatski vidiki osamosvajanja Slovenije bodo rekonstruirani na podlagi domačih in tujih arhivskih virov ter ustnih pričevanj, raziskava odnosa velikih sil do Jugoslavije in njene razdružitve pa se bo pretežno opirala na dostopne vire v tujini (Washington, Pariz, Berlin idr.), ki so jih projektni sodelavci v precejšnji meri že evidentirali, dopolnila pa jih bodo tudi ustna pričevanja. Projektne aktivnosti bodo trdno izhodišče za vključitev sodelujočih raziskovalcev v širšo razpravo o zunanjepolitičnih vidikih razpadanja Jugoslavije in posledično za večjo prepoznavnost in primerljivost slovenske historiografije.

Med politiko in etiko: k novi svetovni kulturi gostoljubja in nenasilja (J6-5565)

Evidenčna številka ARRSJ6-5565

Obdobje: 1. 8. 2013 – 31. 7. 2016

Vodja: dr. Lenart Škof, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za filozofske študije

Predlog raziskave poskuša biti izviren prispevek k novi teoriji intersubjektivnosti in pri tem temelji na interpretacijah in primerjavah ključnih zahodnih filozofov in različnih svetovnih filozofov, interpretiranih in primerjanih skozi prizmo medkulturnosti. Cilj in pomen tega projekta je v tem, da vzpostavlja povsem novo platformo za filozofsko mišljenje intersubjektivnosti in interkulturnosti ter da sodobno filozofijo prebuja k bolj občutljivemu pristopu, kakršen je v našem času potreben. Projekt je prelomnega pomena, ker raziskovanje na področju filozofije in etike doslej še ni ponudilo etične teorije nenasilja, ki bi po eni strani temeljila na ključnih osebnostih intersubjektivne etike in po drugi strani na ključnih interkulturnih besedilih o tematiki različnih kulturnih, filozofskih in religijskih kontekstov. V prvem delu bo predlagani projekt pristopil k problemu različnih ravni nasilja, ki so inherentno prisotne v številnih zahodnih filozofskih pristopih k etiki in politični filozofiji. Ob tem bo projekt kritično preučil ključne teorije in teoretike nasilja, da bi na podlagi tega lahko nakazal, da je iskanje nove platforme mišljenja nenasilja mogoče začeti prav v domeni pojma etične intersubjektivnosti (kot so ga razumeli Levinas, Derrida, Luce Irigaray in drugi). V luči tega cilja bo projekt vpeljal koncept gostoljubja kot most do nove etike intersubjektivnosti. Z analizo izbranih filozofskih diskurzov iz različnih svetovnih kultur in filozofij (judovstvo, krščanstvo, islam, hinduizem, budizem, jainizem, daoizem, konfucijanstvo) bo projektna skupina oblikovala predlog za možno novo svetovno kulturo gostoljubja in nenasilja, ki bo ponujala možnosti za reševanje konfliktov na osebni, družbeni in politični ravni.

Slovenska nacionalna identiteta v luči turističnega diskurza (J6-5560)

Evidenčna številka ARRSJ6-5560

Vodja: dr. Vesna Mikolič, znanstvena svetnica

Obdobje: 1. 8. 2013 – 31. 7. 2016

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za jezikoslovne študije

Na identiteto nekega prostora in njegovih prebivalcev ter percepcijo obiskovalcev/turistov ima velik pomen globalni trg, ki sili nek nacionalni ali regionalni prostor k prepoznavnosti. Javne razprave v Sloveniji so že večkrat pokazale na nizko stopnjo identifikacije prebivalstva z elementi slovenske kulture in zaradi tega slabšo prepoznavnost slovenske države v mednarodnem okolju. Posledica takšnega stanja je razpršenost družbenih ciljev, ki usmerjajo gospodarski in splošni družbeni razvoj, čeprav so v »Strategiji razvoja Slovenije« (SRS) zagotavljanje identitete, prepoznavnost in ugled države v mednarodnem okolju izpostavljeni kot razvojni strateški cilj naše države. Tudi nekateri rezultati »Strategije trženja slovenskega turizma 2007-2011« (STST) kot glavno težavo na področju prepoznavnosti Slovenije navajajo pomanjkanje jasno opredeljenega ključnega sporočila oziroma identitete ter prepoznavne zgodbe in koristi, ki izhajajo iz nje. Podobno tudi »Predlog Strategije razvoja slovenskega turizma 2012-2016« kot enega glavnih vsebinskih ciljev predvideva prepoznavnost Slovenije v svetu.

Neka nacionalna skupnost na osnovi družbenega konsenza, izraženega skozi diskurz, izbere tiste nacionalne atribute, ki predstavljajo trajno identifikacijo države navznoter in navzven, to pomeni, da jih sprejme kot vrednote, ki jo opredeljujejo kot nacionalno skupnost in usmerjajo njen družbeni razvoj, hkrati pa jih izkorišča kot elemente svoje mednarodne prepoznavnosti. Še posebej to velja v sodobnih procesih nenehnega soočanja jezikov in kultur, kar pospeši oblikovanje idej o nacionalni identiteti neke skupnosti. V turizmu se to odrazi kot t. i. brendiranje države, tj. oblikovanje blagovne znamke neke države kot turistične destinacije in njenih specifičnih turističnih proizvodov.

Naloga projekta je tako analizirati oblikovanje slovenske nacionalne identitete na primeru turističnih besedil in njen vpliv na siceršnje reprezentacije nacionalne identitete. S tem namenom bodo opravljene interdisciplinarna (jezikoslovna, zgodovinska, geografska, sociološka) analiza dokumentov, jezikoslovna in diskurzivna analiza besedilnega korpusa TURK in drugih turističnih besedil ter bo izvedena javnomnenjska raziskava. Na tej osnovi bomo identificirali ključne nacionalne atribute ter oblikovali strategije oziroma model za njihovo promocijo in diseminacijo v javnosti s posebnim poudarkom na mladi populaciji na vseh stopnjah izobraževanja. Končni cilj projekta je oblikovanje dolgoročnih strateških razvojnih usmeritev države, povezanih z nacionalnimi atributi, ter oblikovanje komunikacijskih strategij za promocijo nacionalnih atributov v mednarodnem prostoru z namenom turistične in širše prepoznavnosti.

Rezultate projekta lahko v tem smislu razdelimo v tri kategorije:

a) opravljena interdisciplinarna analiza dokumentov, jezikoslovna in diskurzivna analiza besedilnega korpusa TURK in drugih turističnih besedil, analiza rezultatov javnomnenjske raziskave,

b) identifikacija ključnih nacionalnih atributov Slovenije v začetku 21. stoletja, vključno z oblikovanjem strategije oziroma modela za njihovo promocijo in diseminacijo v javnosti ter nadaljnje spremljanje njihovega razvoja,

c) oblikovanje dolgoročnih strateških usmeritev družbenega razvoja, povezanega z nacionalnimi atributi, ter oblikovanje komunikacijskih strategij za njihovo promocijo v mednarodnem prostoru.

Rezultati projekta bodo predstavljali podlago za sprejemanje strateških odločitev ter odločitev o oblikovanju družbenih politik in tako prispevali k dolgoročni blaginji in trajnostnemu razvoju Slovenije. Imeli bodo neposreden vpliv na povečanje konkurenčnosti in hkrati večjo socialno kohezivnost Slovenije, kar je še posebej pomembno v današnjem času družbene in ekonomske krize, ko je na eni strani potrebno delovati varčno, na drugi pa načrtovati nadaljnjo gospodarsko rast. Na osnovi izdelanih metod se bo lahko tudi longitudinalno spremljalo razvoj slovenskih nacionalnih atributov.

Obmejni fašizem - socialna in kulturna zgodovina fašizma na Primorskem (J5-5551)

Evidenčna številka ARRSJ5-5551

Obdobje: 1. 8. 2013 – 31. 7. 2016

Vodja: dr. Egon Pelikan, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za zgodovinske študije

Raziskovalni projekt »Obmejni fašizem« – Socialna in kulturna zgodovina« se bo usmeril v malo raziskovano področje – v kulturno in socialno zgodovino fašizma v Julijski krajini. Analiziral bo prakse, ki so zaznamovale področje novih provinc in so z ideološko markacijo oblikovale obmejni prostor v družbenem, kulturnem, urbanem, arhitekturnem, krajinskem, infrastrukturnem smislu.

V Julijski krajini sta v času med obema vojnama ideologija in posledično politična praksa fašizma »mutirali« v posebno obliko, v t. i. »obmejni fašizem« ((»fascismo di confine«).
Posebnost fašizma v »novo priključenih provincah« (t. i. »provincie nuove«) definira nekakšna »dvojna usmeritev«, saj je tu prepoznaval dva sočasna nasprotnika: v podobi slovanskih/slovenskih in hrvaških( nacionalnih nasprotnikov.

Pred režim se je z realnostjo na novo priključenih avstro-ogrskih dežel postavljalo vprašanje, kakšna naj bo celotna podoba »novih provinc«, ki jih je bilo po politični (formalni) priključitvi zdaj potrebno »vključiti« ne le v državni okvir, temveč tudi v novo ideološko realnost fašizma: kulturno, socialno, krajinsko, arhitekturno, infrastrukturno, gospodarsko itn.

Režim je zato (glede na druge dele države) deloval na politični ravni posebej izostreno na ideološki pa specifično, v dveh smereh – »navzven« (uradno).

To je vodilo v poudarjen ideološki nastop fašizma v Julijski krajini, ki je postala »izložbeno okno« ideoloških prvin režima – za »tujerodce« na eni in za mednarodno javnost na drugi. Še bolj kakor drugje v Italiji je režim zato v Julijski krajini nastopal (na eni strani v »lepi podobi«.

Področja raziskav so naslednja:

  1. Vloga državnih ustanov
  2. Vloga represivnega
  3. Ideologizacija družabnih dogodkov
  4. Imagologija – podoba »drugega«
  5. Markacija okolja s fašistično ideologijo in ideološka govorica v urbanem okolju
  6. »Romanizacija« Cerkve v Julijski krajini;
  7. Prodor ideologije v področje zasebnega
  8. Študije spolov

Interdisciplinarna metodologija vključuje analizo diskurzivnih praks, imagologijo, ikonografijo, onomastiko, zbiranje in analizo ustnih pričevanj, kakor tudi  klasično metodologijo dela z arhivskimi viri. Raziskava učinkov ideologije in politike v prostoru bo, ob upoštevanju slovenske, italijanske ter druge tuje literature, vodila v večplastno predstavitev »podobe Julijske krajine« v času fašizma.

Definicija neinvazivne metode vrednotenja mišične atrofije: od validacije do aplikacije (L5-5550)

Evidenčna številka ARRS: L5-5550

Obdobje: 1. 8. 2013 – 31. 7. 2016

Vodja: dr. Boštjan Šimunič, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za kineziološke raziskave

Sodobne analize delovnega in bivalnega okolja človeka ter najpogostejših vzrokov poškodb in obolenj poročajo o 25% pojavnosti bolečin v mišicah. V kar 49% je poškodba skeletno-mišičnega sistema vzrok za odsotnost od dela in v kar 60% vzrok za trajnostne poškodbe. Ohranjanje mišične mase je, ob vse večji gibalni/športni neaktivnosti, ključnega pomena za zdravje človeka.

Mišična atrofija je dobro poznan pojav, ki definira izgubo mišičnega volumna, kot posledice bolezni oziroma poškodbe, neuravnotežene prehrane ali pomanjkanja gibalno/športne aktivnosti. Navkljub številnim raziskavam, ki preučujejo mišično atrofijo in ugotovitvam, ki analizirajo njene posledice, je še vedno veliko neodgovorjenih vprašanj, predvsem s stališča objektivnih kazalnikov, metod in postopkov merjenja. Današnji postopki so kompleksni, premalo občutljivi, še posebej izven kliničnih primerov, ko je pomembno zaznavanje že najmanjših sprememb.

Že leta 1978 so kot objektivno merilno metodo predlagali razmerje med mehanskim odzivom sile mišice in živčno-mišično električno aktivnostjo kot mero elektromehanske učinkovitosti. Zaradi visoke variabilnosti in posledično nizke občutljivosti ta metoda ni nikoli prešla v praktično uporabo. Bistven preskok se je zgodil 1990, ko so v isto razmerje zajeli prečne vibracije mišičnih vlaken namesto sile in tako razvili ustreznejši merilni postopek spremljanja mišične atrofije. Kmalu so raziskovalci tudi tu naleteli na konkretne ovire. Še vedno prenizka občutljivost in tudi ponovljivost je omejevala uporabo metode zgolj na težke klinične primere in kronična obolenja. Ideja o neinvazivnem markerju mišične atrofije je tako ostala do danes neraziskana in opuščena.

Leta 1997 je SLO znanstveni prostor pomembno prispeval k uresničevanju tega cilja. Težave merilnih postopkov in senzorjev zajema prečnih mehanskih deformacij mišičnega trebuha (merilnika pospeška, mikrofona, laserskega žarka) so prebrodili s predlaganim senzorjem prečnega odmika trebuha mišice. Senzor linearnega odmika preko kontroliranega kontakta na mišični trebuh pritisne in tako poveča geometrijsko razdaljo med sproščeno ter skrčeno mišico. S tem je nastala neinvazivna in selektivna metoda, ki se odlikuje z visoko občutljivostjo in ponovljivostjo. Metoda spremljanja prečnega odmika je bila do danes validirana, preizkušena in patentirana v EU.

Sočasno je bila nadgrajena tudi metoda površinskega spremljanja živčno-mišične električne aktivnosti in od leta 2004 omogoča 2D spremljanje skeletne mišice na njeni celotni površini in globini. V Sloveniji patentirana metoda izločanja akcijskih potencialov omogoča dekompozicijo elektromiograma in s tem identifikacijo aktivnih motoričnih enot, kar omogoča vrednotenje rekrutacije, utrujenosti, itd.

V predlaganem temeljnem projektu smo si za glavni cilj zadali opredeliti in razviti neinvazivni merilni postopek atrofije in hipertrofije skeletne mišice ter izboljšati aktualne postopke vrednotenja mišične adaptacije. Na osnovi mehanskega odziva odebelitve, premika, vibracij mišičnega trebuha in vlaken ter živčno-mišične električne aktivnosti bomo definirali ustrezni marker. Ostali cilji pa so usmerjeni v modeliranje razlik časovne dinamike adaptacije mišičnih glav ob odsotnosti gibanja, staranju, vadbi in ob postopkih rehabilitacije po kolenskih/kolčnih posegih. Z razvojem predvidenega markerja mišične adaptacije bomo tako prispevali novo storitev – meritev.

Projekt bomo izvedli skladno s pravili izvajanja poskusov na človeku, s pridobljenimi dovoljenji etične komisije, soglasji preiskovancev in skladno s pravili Helsinške deklaracije. Ob uspešnem zaključku projektu predvidevamo prijavo patenta, objavo več znanstvenih prispevkov, dveh doktoratov in oblikovanje ustreznega programa izobraževanja.

Balkanske meje: nasilje, konflikti in sodelovanje (N6-0010)

Projekt “Balkanske meje: nasilje, konflikti in sodelovanje” je pomembno prispeval k doslej skoraj neobstoječim študijam meje (border studies) na tem območju s poudarkom na problematiki nasilja, ki v veliki meri generira stereotipne podobe o Balkanu (balkanizmi) in mitizirano reprezentacijo zgodovine. Dodano vrednost predstavlja uporaba sodobne metodologije transnacionalne zgodovine. V evropskem prostoru se je ta metodološki pristop izkazal kot pomemben doprinos k bolj poglobljenim in celostnim zgodovinskim raziskavam v transnacionalnem kontekstu, s poudarkom na vzajemnem študiju historiografij »drugega« oz. »drugih« narodov, pa je z novimi uvidi prispeval k večji tolerantnosti v družbi. »Prostorski preobrat« je namreč pokazal na neustreznost oziroma nedovršenost klasičnih metodoloških prijemov, ki preučujejo mednarodne odnose izključno skozi prizmo odnosov med dvema (ali več) nacionalnima državama. To ne pomeni, da nacionalne države niso več primerna analitična polja, saj predstavljajo najpomembnejši institucionalni okvir v katerem živimo, a prav gotovo študije, ki v globalnem kontekstu iščejo lokalne fenomene, zahtevajo drugačne, transnacionalne prijeme, ne pa internacionalne, ki obravnavajo le horizontalne odnose med državami. Zato se projekt usmerja na obmejna področja več držav in daje večji poudarek na regionalno kot na državno raven, čeprav se te ne izpušča, nasprotno, v okviru diplomacije in političnih odnosov se poudarja pomen institucije oblasti, a na več ravneh. Pri tem se posebej izpostavlja posledice političnih odločitev na lokalno prebivalstvo na obmejnih področjih, ki so nemalokrat pripeljale do konfliktnih in nasilnih situacij. Takšni dogodki so zaznamovali polpreteklo zgodovino Zahodnega Balkana, ki se na nekaterih območij še vedno kaže kot nestabilno, kljub željam po integraciji v mednarodne povezave. Rezultati projekta so predvsem z mednarodno znanstveno konferenco in objavami v tematski številki Acta Histriae, reviji z visokim faktorjem vpliva, dosegli širšo mednarodno strokovno javnost, teme in sodelujoči avtorji pa se niso omejevali le na zgodovinopisje, ampak vključujejo tudi sociologijo in etnologijo. Izsledki temeljijo na izvirnih raziskav v slovenskih in tujih arhivih, knjižnicah, fototekah in na terenu (ustna pričevanja), njihovo heterogenost pa zaznamuje pokrivanje obdobja od prvih balkanskih vojn vse do aktualnih razmer danes in treh obmejnih področij Zahodnega Balkana. Ta območja imajo svoje specifike, četudi jih druži en državni okvir nekdanje Jugoslavije, izstopa pa zlasti primer slovensko-italijanske meje, ki se mu je zato namenilo tudi več pozornosti. Z vsebinskega vidika se je znanstvena relevantnost projekta pokazala zlasti pri preučevanju politik državnih centrov do obmejnih regij in vlogi nadnacionalnih institucij (npr. Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije) pri razreševanju konfliktov in ustvarjanju pogojev za sodelovanje v regiji. Gre za področja, ki so pritegnila pozornost medijev zlasti ob izbruhu nasilij, pa tudi nacionalnih zgodovinopisij, pri čemer pa so mnogi še povečali stereotipno in mitizirano predstavo o zgodovini tega območja, na katerem je še vedno prisoten močan nacionalizem. Projektne študije to problematizirajo in ponujajo tudi za to območje nova metodološka orodja, ki spodbujajo sodelovanje na raznih ravneh in med različnimi skupinami ter primerjavo s potencialnimi bodočimi študijami o tej tematiki.

Evidenčna številka ARRS: N6-0010

Obdobje: 1. 7. 2012 – 30. 6. 2015

Vodja: akad. dr. Jože Pirjevec, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za zgodovinske študije

Elementi klasične kitajske misli v filozofskem maoizmu Alaina Badiouja (Z5-4303)

Evidenčna številka ARRS: Z5-4303

Obdobje: 1. 2. 2012–30. 6. 2015

Vodja: dr. Katja Kolšek

Nosilec projekta: Znanstveno-raziskovalno središče, Univerza na Primorskem

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za filozofske študije

 

Glavni cilj pričujočega projekta je izvesti raziskavo možnih vplivov klasične kitajske misli na filozofijo Alaina Badiouja prek analize njegove uporabe in premisleka glede temeljnih elementov Mao Zedongovega razumevanja materialistične dialektike. Novost, ki jo prinaša pričujoči projekt se nahaja v rabi našega znanja kitajskega jezika, kulture in zgodovine v metodološkem pristopu, pri branju besedil v izvornem, kitajskem jeziku. Posledično to prinaša priložnost izčrpnega študija zahtevane literature in primerjalnih vidikov dveh izjemno različnih filozofskih tradicij.

Izhodišče pričujočega projekta je politična in filozofska problematika, ki je nastala v času dogodkov maja 68’ v Franciji, ko je je nastal velik teoretski razkol med vodilnimi francoskimi marksističnimi filozofi, zbranimi okrog slovitega francoskega marksističnega teoretika Louisa Althusserja. Po kolektivnem delu Brati Kapital (Lire le Capital), ki ga je Althusser napisal skupaj s svojimi tedanjimi učenci (kot so Alain Badiou, Jacques Ranciere, Étienne Balibar, Pierre Macherey, itn.), je Alain Badiou v luči dogodkov maja 68′ v Franciji proglasil krizo klasičnega marksizma in se odmaknil od teoretskih izhodišč svojega nakdanjega učitelja Althusserja (Cf. dela Teorija protislovja and O ideologiji). Spričo zgodovinskega dogodka velike proletarske kulturne revolucije na Kitajskem in Mao Zedongove misli, se je Badiou odločil ponovno premisliti pomen materialistične dialektike v konkretnih zgodovinskih okoliščinah, zlasti kar zadeva razmerje med zgodovino in politiko na eni strani ter razmerje med vednostjo in resnico na drugi strani (Hegel). V 5. knjigi Logik svetov se Badiou eksplicitno ukvarja s teorijo spremembe, ki temelji na specifičnih pojmih sveta in točke. Bruno Bosteels trdi, da se tako Badiou v Logikah svetov nedvomno vrne k zastavkom bolj zgodnje maoistične teorije materialistične dialektike.

Novost našega raziskovalnega projekta se nahaja v metodologiji, namreč, pri zasledovanju našega končnega cilja bomo uporabili znanje kitajskega jezika pri branju klasičnih del iz kitajske filozofije, z namenom, da bi lažje analizirali posebnosti Mao Zedongovega marksizma in njegovega razumevanja materialistične dialektike prek temeljite analize njegovih zbranih del (Maozedong Wenji). S pridobljenim znanjem se bomo pozneje vrnili k delu Alaina Badiouja in proučili možni obstoj omenjenih elementov v njegovem filozofskem maoizmu. Pri tem se vendarle dobro zavedamo številnih pasti glavnega podvzetja pričujočega projekta. Najprej bomo morali ugotoviti, ali je klasična kitajska misel sploh imela kakšen vpliv na Mao Zedongovo misel, ali ne, in posledično, na njegovo mišljenje politike.

V našem projektu tako obstajata dve glavni smernici raziskovanja, namreč, vpliv maoizma na Badioujevo filozofijo, in obstoj elementov kalsične kitajske dialektike v misli Mao Zedonga. Na poti k doseganju končnega cilja, bomo delo razdelili na tri različne stopnje: 1) Prvič, orisali bomo najpomembnejše in osrednje jedro maoističnega pojmovanja materialistične dialektike, ki se ohranja skozi vse Mao zedongovo delo. 2) Drugič, proučili bomo glavne elemente klasične kitajske teorije dialektike (tako imenovane »tong bian« tradicije znotraj bianzhengfa) v Mao Zedongovi teoriji materialistične dialektike within skozi proučevanje njegovih zbarnih del v ozvornem kitajskem jeziku, zato d abi lahko ugotovili količino in kvaliteto vpliva klasičnega kitajskega pojmovanja spremembe ali transformacije v delu Knjiga premen (Yijing) in številnih komentarjih v zgodovini kitajske misili, še zlasti en pomemben vidik spremembe (yi), z vidika vprašnja razmerja med »starim in novim«. 3) Tretjič, prek raziskovanja toške sekanja dveh zgoraj omenjenih smernic raziskovanja, bomo poskušali ugotoviti vsebino možnega vpliva klasične kitajske misli in pojmovanja dialektike na misel Alaina Badiouja.

FISHCUHE - Ribiška kulturna dediščina in jezikovna raznolikost v alpsko-jadranskem prostoru (N6-0015)

Raziskovalni projekt je dragocen za slovansko, germansko in romansko jezikoslovje, predvsem dialektologijo, ker z obuditvijo bogatega narečnega gradiva omogoča nove poglede na zgornjejadranski prostor, pomemben z zgodovinskega, političnega in kulturnega vidika. Izsledki projekta ponujajo jezikoslovcem različnih držav pomembne izhodiščne točke in dognanja, ki jih bodo lahko razvijali dalje in uporabljali v mednarodnih lingvističnih krogih pri raziskavah ribiške terminologije, osredotočenih na pojav slovansko-romansko-germanske interference.

Rezultati projekta so bistvenega pomena za slovenski kulturni razvoj, saj so ovrednotili pomen jezikovnega prepletanja v tem evropskem kulturnem prostoru in tako izpostavili primer tisočletnega sobivanja jezikov oziroma narečij, kar je edinstvena priložnost za ovrednotenje in ohranjanje slovenske kulturne dediščine v zgornjejadranskem prostoru.

 

Evidenčna številka ARRS: N6-0015

Obdobje: 1. 1. 2012 – 31. 12. 2014

Vodja: dr. Rada Cossutta, znanstvena svetnica

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za jezikoslovne študije

Pravno ekonomski vidiki korporacijskega upravljanja v javnem in zasebnem sektorju kot orodja za premagovanje gospodarske in razvojne krize (J5-4233)

Evidenčna številka ARRSJ5-4233

Obdobje: 1. 7. 2011 – 30. 6. 2014

Vodjadr. Rado Bohinc, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Pravni inštitut

 

Raziskovalni projekt bo najprej ponudil primerjalno analizo poglavitnih vzrokov svetovne finančne in gospodarske krize z vidika korporativnega upravljanja na področjih finančnega, bančnega, realnega in javnega sektorja.

V nadaljevanju bo izvedena primerjalna analiza stanja korporativnega upravljanja kot orodja izhoda iz krize. Posebej bo ovrednoteno:
– korporativno upravljanje v finančnem in bančnem sektorju (urejanje trga kapitala; upravljanje bank in finančnih institucij; nadzorna funkcija regulatorjev);
– korporativno upravljanje v javnem sektorju (razmerja med ustanovitelji in javnimi zavodi, agencijami, skladi; poslovodna in nadzorstvena funkcija pri izvajalcih javnih služb; javno in zasebno izvajanje javnih služb; uresničevanje smernic OECD za podjetja v državni lasti);
– korporativno upravljanje v realnem sektorju (nadzorna funkcija v korporacijah; konflikt interesov; odškodninska odgovornost direktorjev; uresničevanje načel OECD na področju korporativnega upravljanja).

Sledili bodo predlogi ukrepov v RS in EU na področju korporativnega upravljanja (corporate governance) v širšem smislu, in sicer:
– korporativno upravljanje v finančnem in bančnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju finančnih organizacij, trga vrednostnih papirjev in bank ter položaja regulatorjev);
– korporativno upravljanje v javnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju izvajanja storitev v splošnem (ekonomskem) interesu).
– korporativno upravljanje v realnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju gospodarskih družb in prevzemov ter položaja regulatorjev).

Globalizacija finančnih trgov je privedla do lažjega dostopa bank in drugih finančnih posrednikov do tujih trgov, kar je omogočilo več priložnosti za diferenciacijo poslovnih strategij in zmanjševanje izpostavljenosti do posameznih trgov, po drugi strani pa je zaradi nizkih stroškov vstopa na tuje trge povečalo konkurenčnost med finančnimi posredniki ter izpostavljenost skupnim šokom. Prekomerno zadolževanje podjetij ter prekomerno in anticiklično trošenje države sta zožila manevrski prostor pri iskanju izhoda iz krize Rešitev ponuja ustrezno korporativno upravljanje finančnega, bančnega, javnega in realnega sektorja.

V knjigi Korporacija in zasebna lastnina (The Modern Corporation and Private Property) sta Berle and Means v letu 1932 postavila tezo o ločitvi lastnine od upravljanja. Moč je v rokah profesionalnih managerjev, ki so delničarji le v manjšem delu. V veliki javni korporaciji imajo prav oni vso moč obvladovanja korporacije, lastniki pa skoraj brez vpliva na odločitve.

Direktorske dolžnosti so v pravnih redih različno določene: zelo podrobno, kot npr. v VB, ali pa sploh ne, kot npr. v Nemčiji ali pri nas, kjer zakon določa le dolžnost skrbnega ravnanja, ki pa je zgolj pravni standard. Tudi glede navzkrižja interesov zakonodaje ubirajo različne pristope; ali se, kot npr. v VB ali Franciji, dolžnosti ob nastopu navzkrižja interesov ter njegova opredelitev podrobno določijo z zakonom, ali pa je vse skupaj, kot npr. v RS, prepuščeno kodeksom upravljanja, ki praviloma veljajo le za javne (borzne) delniške družbe. Slovenija teh vprašanj zakonsko skorajda ne ureja. Tudi na Priporočilo EU o vlogi članov nadzornih svetov ter nadzornih članov upravnega odbora je RS reagirala s prepustitvijo vprašanja, kot je npr. neodvisnost nadzornikov, avtonomnemu pravu. Izkušnje kažejo, da je ohlapna urejenost tega področja omogočila razraščanje pojavov delovanja članov organov vodenja in nadzora v nasprotju z interesi družbe, kar kliče k obsežnejši ureditvi korporacijske zakonodaje.

Znanstveno spremljanje politik, ki vplivajo na razvoj in so lahko uspešne le, če so ustrezno načrtovane, usklajene in spremljane, je seveda potrebno tudi v javnem sektorju. Raziskava bo poizkusila dognati, kakšne so sodobne, evropsko primerljive informacijsko-tehnološke rešitve razvoja javnega sektorja, s poudarkom na reformi upravljanja in vodenja.

Slovenci v jugoslovanski diplomaciji in v zunanjepolitičnem delovanju 1941-1980. Odprta vprašanja in raziskovalne perspektive (J6-4112)

Evidenčna številka ARRSJ5-4112

Obdobje: 1. 7. 2011 – 30. 6. 2014

Vodja: akad. dr. Jože Pirjevec, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za zgodovinske študije

 

Čeprav je samostojna slovenska država nastala šele leta 1991, lahko o aktivnosti Slovencev v diplomaciji in v mednarodnih odnosih govorimo že pred osamosvojitvijo. Predlagani raziskovalni projekt »Slovenci v jugoslovanski diplomaciji in v zunanjepolitičnem delovanju 1941–1980: odprta vprašanja in raziskovalne perspektive« se na osnovi spoznanja o skupnih značilnostih in odprtih raziskovalnih problemih naslovne tematike ukvarja z obdobjem slovenske diplomatske zgodovine, ki doslej še ni bilo celovito prikazano, kljub temu da gre za specifično in pomembno, bodisi samostojno bodisi v jugoslovanskem okviru, delovanje slovenskih diplomatov v času intenzivnega dogajanja na mednarodnem področju. Izhajajoč iz novejših spoznanj stroke in dolgoletnih raziskovalnih izkušenj vodje ter članov projektne skupine, so bili indentificirani glavni idejni, politični in ekonomski faktorji, ki so v tem obdobju zaznamovali delovanje slovenskih diplomatov in ostalih posameznikov, ki so se ukvarjali z jugoslovansko zunanjo politiko: interes za revizijo državnih meja, kulturna in idejna navezava na zahodni in srednjeevropski prostor ter ekonomska navezava na kapitalistične države. Upoštevajoč naštete faktorje, ki so vsak v svojem zgodovinskem kontekstu narekovali angažma slovenskih diplomatov, smo izoblikovali več raziskovalnih sklopov, ki se jim bomo posebej posvetili. Na prvem mestu bo s celovitim prikazom diplomatskega delovanja Slovencev iz vseh ideoloških taborov v domovini in v emigraciji obravnavan čas druge svetovne vojne. Povojno obdobje je bilo najprej zaznamovano z aktivnostmi za rešitev mejnih vprašanj v kar so slovenski diplomati (npr. Vilfan, Bebler, Brilej) in drugi strokovnjaki (npr. Zwitter) vložili ogromne napore, kasneje pa z iskanjem neodvisne pozicije med obema svetovnima blokoma in kreiranjem politike neuvrščenih pri čemer so imeli slovenski politiki zlasti E. Kardelj in S. Dolanc (zaradi svojega zadržanega stališča do pretesnih stikov s Sovjetsko zvezo) poseben interes. Zadnji del raziskave je čas t.i. paradiplomatske dejavnosti, ko so slovenske republiške oblasti od konca 60. let dalje zastavile lastno zunanjepolitično iniciativo, predvsem na področju čezmejnega sodelovanja, z namenom krepitve ekonomskih odnosov in sodelovanja s slovenskimi manjšinami. Na osnovi poglobljenega raziskovanja v domačih in tujih arhivih oziroma bibliotekah (v Beogradu, Zagrebu, Londonu, Washingtonu, New Yorku, Moskvi, Parizu, Oslu, Berlinu, New Delhiju, Pragi, Rimu) ter zbiranja ustnih pričevanj si je projektna skupina zadala več ciljev, mdr. prikaz medvojne diplomatske aktivnosti Slovencev v partizanskem in protipartizanskem taboru, ugotavljanje vpliva (slovenskih) nacionalnih specifik in mednacionalnih dinamik v socialistični Jugoslaviji na oblikovanje državne zunanje politike, razumevanje izvorov in pomena zgodnjih oblik samostojne republiške zunanjepolitične iniciative in ovrednotenje teoretskih prispevkov slovenskih strokovnjakov za mednarodne odnose. Navedeni cilji narekujejo izdelavo relevantnih znanstvenih študij in diseminacijo znanstvenih spoznanj v historiografski diskurz v Sloveniji, državah nekdanje Jugoslavije in v širšem mednarodnem merilu. S tem načrtuje projektna skupina ustvariti čim bogatejše in razvejano védenje o delovanju slovenskih diplomatov v obdobju od začetka druge svetovne vojne do Titove smrti, ki bo hkrati služilo kot nove študijske vsebine in kot osnova za nadaljnje raziskovanje.

Druženje Slovencev med fizičnim in kibernetskim prostorom (Z5-4059)

Evidenčna številka ARRS: Z5-4059

Obdobje: 1. 7. 2011–30. 12. 2013

Vodja: dr. Blaž Lenarčič, znanstveni sodelavec

Nosilec projekta: Znanstveno-raziskovalno središče, Univerza na Primorskem

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za družboslovne študije

 

Predlagana raziskava je bila na domačem in mednarodnem nivoju prva celovita analiza vplivov storitev svetovnega spleta na druženje posameznikov tako v fizičnem, kot tudi v kibernetskem prostoru. Ključna ideja projekta izhaja iz predpostavke, da je v primerjavi s prejšnjimi družbenimi oblikami specifičnost današnjih odnosov in procesov v prepletenosti in soodvisnosti fizičnega in kibernetskega prostora. V slednjem se kaže tudi inovativnost raziskave, saj je odnose in procese, ki potekajo v kibernetskem prostoru obravnavala enakovredno tistim, ki potekajo v fizičnem prostoru. Medtem, ko je dotakratna raziskovalna praksa v večini primerov vzpostavljala relativno ostro ločnico med družbenimi dinamikami, ki potekajo v fizičnem in kibernetskem prostoru in sicer je prve interpretirala kot realne, druge pa kot namišljene oziroma neresnične. Ena izmed takšnih dinamik je druženje, ki ga opredeljuje fizična bližina posameznikov, kar pa v pogojih današnje družbe, ki temelji na medsebojnem prepletanju fizičnega in kibernetskega prostora oziroma teritorialno neodvisnem delovanju akterjev, ni več nujnost. V tem smislu bo ključni cilj projekta preučitev razmerja med družabnimi aktivnostmi posameznikov v fizičnem in kibernetskem prostoru in posledično tudi ugotoviti temeljne značilnosti družabnosti posameznikov v današnji družbi. Obenem je raziskava preverila ali ima uporaba storitev svetovnega spleta pozitiven ali negativen vpliv na družabne aktivnosti uporabnikov v fizičnem prostoru. S tem je raziskava konceptualno-teoretsko umestila druženje posameznikov v paradigmo današnje družbe, ki vse bolj prehaja od teritorialne k omrežni organizaciji. Pomemben doprinos projekta se kaže tudi z metodološkega in epistemološkega vidika, saj je obstoječe kvantitativne merske instrumente, ki merijo ˝stare˝ oblike družabnih aktivnosti, nadgradil oziroma prilagodil pogojem, ki vladajo v današnji družbi. Poleg tega je raziskava v svoji nadgradnji osnovne tematike prispevala k razumevanju delovanja današnje družbe, predvsem v smislu medsebojne komunikacije in povezovanja akterjev.

Etika živali kot paradigma etike trajnostnega razvoja (J6-3614)

Evidenčna številka ARRSJ6-3614

Obdobje: 1. 5. 2010 – 30. 4. 2013

Vodjadr. Lenart Škof, znanstveni svetnik

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za filozofske študije

 

Projekt bo raziskoval področje filozofske etike živali s posebnim poudarkom na vlogi etičnega premisleka o etiki živali na vzgojo za trajnostni razvoj. Predlog projekta bo povezal sodobno živalsko etiko (animal ethics) in sodobne teorije trajnostnega razvoja, slednje posebej z ozirom na vzgojo za trajnostni razvoj in implementacijo le-te v izobraževalne ustanove. Prek analize različnih pristopov in ključnih metodoloških modelov filozofske etike (klasične normativne etike, moralni racionalizem, utilitarizem, pristop iz zmožnosti oz. t.i. capabilities approach, poststrukturalizem ter pragmatizem), bo razvil okoljsko-pragmatistični model vključitve živalske etike v okvir prostora politične etike, bioetike ter etike trajnostnega razvoja. Preučil bo obstoječe teorije etike odnosa do živali ter na njihovi podlagi ponudil novo izvirno okoljsko-pragmatistično tezo o povezavi človeškega in živalskega sveta življenja, ki bo temeljila na definiciji občutenja življenja kot temeljnega fenomena povezanosti bitij v naravnem in kulturnem okolju. Temeljna teza projekta tako zaobsega fenomenološko-pragmatistično-etično definicijo ‘življenja’ kot temeljne ‘kategorije’ nove etike živali. V okviru sodobne praktične etike in živalske etike bodo analize teorij pravic živali, dostojanstva življenja živali in etike odnosa do narave ter alternativnih teorij, ki segajo onkraj antropocentričnih kategorij, pokazale tudi pomembnost navezave pozitivnih elementov omenjenih teorij na področje etike v izobraževanju (vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj, kultiviranje in senzibiliziranje posameznikov v odnosu do narave, razvijanje odnosa do ekofeminizma, vnos novih spoznanj v izobraževalne kurikulume itd.).

Teološki ekofeminizem in sodobna ekološka kriza (J6-3611)

Evidenčna številka ARRSJ6-3611

Obdobje: 1. 5. 2010 – 30. 4. 2013

Vodjadr. Nadja Furlan Štante, višja znanstvena sodelavka

Sodelujoči inštitut ZRS KoperInštitut za filozofske študije

 

Dojemanje narave in odnosa človek-narava je tudi v slovenskem družbeno-religijskem prostoru globoko zaznamovano s kolektivnim spominom dominacije človeka nad naravo. Kljub vse-večji ekološki osveščenosti, ki je v veliki večini primerov vzniknila iz občutka strahu pred ekološko katastrofo, temeljna etika oziroma vzorec ostaja enak. Stereotip človekove superiornosti v odnosu do narave ostaja globoko usidran v kolektivni zavesti. V tem segmentu je pozitiven doprinos teološkega eko-feminizma izjemnega pomena. Le-ta s pomočjo kritičnega zgodovinskega pregleda posameznih verskih izročil razkriva in razbija predsodek modela superiornosti človeka nad naravo. Teološki eko-feminizem je namreč globalni medverski pojav, ki poudarja etiko temeljne vzajemnosti in soodvisnosti vseh odnosov v mreži življenja. Eko-feminizem s filozofskega vidika združi dve obliki zapostavljenosti: nasilje nad ženskami in nasilje nad naravo in planetom. Skupni imenovalec obeh oblik nasilja je patriarhalni sistem, ki je v obeh primerih izvor nasilja. Eko-feminizem gradi iz misli, da so vsa živa bitja medseboj povezana in tako medsebojno vplivajo eden na drugega. V stvarstvu vidi eno telo, ki v sebi združuje različne ekosisteme. Mnoštvo različnosti, ki je združeno in povezano v medsebojnem sožitju v enosti. Eko-feminizem, patriarhalni sistem doživlja kot nasprotujoč sistem, ki gradi na hierarhičnem odnosu in se ne zaveda enosti in povezanosti živih bitji. Zato patriarhalni sistem ruši to harmonično povezanost moškega in ženske, človeka in narave. Je torej škodljivec, ki tako na naravo kot na ljudi deluje uničujoče. Eko-feminizem si tako prizadeva za “novo zavest”, ki bi tako moške kot ženske naučila živeti in delovati v medsebojnem sožitju in v sožitju z naravo. Nastal je v drugem valu feminizma. Kot oblika krščanske feministične teologije se je pojavil v začetku sedemdesetih let. Glavni predstavnici krščanskega eko-feminizma sta Rosemary Radford Ruether in Sallie McFague. Tema so se kasneje pridružile še številne kolegice feministične teologije tretjega sveta. Področje teološkega eko-feminizma v kontekstu feministične teologije in religijskega feminizma je v Sloveniji pionirsko področje, ki še ni našlo pravega mesta v akademskih znanstvenih sferah in je praktično še neraziskano in nepoznano področje, ki čaka temeljitejše umeščenosti in razvoja. Projekt bo tako v širšem kontekstu razvijal vprašanje teološkega eko-feminizma v mediteranskem kontekstu. V ožjem kontekstu pa se bo projekt opredelil na izoblikovanje modela slovenskega teološkega eko-feminizma. V naši raziskavi bomo nadaljevali z raziskavami simbolične povezave med inferiornostjo žensk in inferiornostjo narave v mediteranskih deželah oziroma v Sloveniji. Splošno, teoretično raven (dela in izsledke vodilnih predstavnic krščanske eko-teologije) bomo uporabili za pomoč pri oblikovanju modela slovenskega teološkega eko-feminizma (s poudarkom na krščanstvu, ki je kot religijski sistem najbolj zaznamoval slovensko zgodovinsko in družbeno realnost in je v tem smislu močan soustvarjalec in sooblikovalec kolektivne zavesti in spomina slovenskega naroda). Projekt bo omogočil globlje uvide v problematiko dojemanja narave in odnosa človek-narava, in sicer ne toliko na teoretični ravni, marveč na študiju primera. Program raziskovalnega projekta ima tri dele, ki časovno sovpadajo z obdobjem treh let. Prvi del (prvo leto) s pomočjo teoretično-zgodovinskega pregleda in analize razišče dojemanje narave in odnosa človek-narava v slovenskem družbeno-religijskem prostoru in kontekstu (poudarek na krščanstvu). Drugi del (drugo leto) prepoznava in zasleduje vplivnost kolektivnega spomina dominacije človeka nad naravo v sodobni slovenski krščanski družbeno-religijski sferi (metoda kvantitativnih raziskav na reprezentativnem vzorcu Slovencev). Tretji del (tretje leto) pa s pomočjo izsledkov analize in hermenevtičnega ključa krščanske feministične teologije izoblikuje model slovenskega teološkega eko-feminizma.

Evropske multikulturne regije med družbeno-prostorsko konvergenco in divergenco (J6-3605)

Evidenčna številka ARRS: J6-3605

Obdobje: 1. 5. 2010–30. 4. 2013

Vodja: dr. Milan Bufon, znanstveni svetnik

Nosilec projekta: Znanstveno-raziskovalno središče, Univerza na Primorskem

Sodelujoči inštitut ZRS Koper: Inštitut za družboslovne študije

 

Splošni cilj projekta je, da se Slovenijo in slovenska območja družbenega in kulturnega stika v primerjalnem razmerju z drugimi evropskimi obmejnimi in multikulturnimi območji razvija v “model” evropskega povezovanja oziroma v “model” za proučevanje in usmerjanje konkretnih možnosti družbene in prostorske integracije (konvergence) v pogojih kulturne in politične “različnosti” (divergence).

Proučevanje sočasnih procesov družbene in prostorske konvergence ter divergence je med ključnimi dejavniki razumevanja možnosti ne le horizontalne, temveč tudi vertikalne integracije v Evropi. Še posebej se je projekt posvečal komparativni obravnavi evropskih obmejnih in multikulturnih regij, kjer so sočasni procesi družbene in prostorske konvergence in divergence najbolj izraziti in omogočajo razvoj tako potencialnih konfliktnih kot koeksistenčnih družbenih odnosov. V tem smislu je projekt z razumevanjem in usmerjanjem razvojnih možnosti multikulturnih in obmejnih regij razvijal tudi nov integracijski model, ki na je primeru Slovenije in njenih kontaktnih prostorov preverjal komparativne razvojne možnosti za horizontalne in vertikalne integracijske procese v bodoči združeni Evropi.

Projekt je podrobneje proučeval tipologijo obmejnih območij, stopnjo funkcionalne in družbeno-kulturne povezanosti obmejnega prebivalstva, oblike institucionalnega čezmejnega povezovanja ter stopnjo usklajenosti družbenega in prostorskega planiranja na primeru slovenskih ter drugih sorodnih evropskih multikulturnih območij. Obravnavani so bili elementi in faktorji, ki spodbujajo odnosno zavirajo čezmejno komunikacijo in integracijo, v tem okviru pa tudi položaj in vloga lokalnih skupnosti in manjšin pri medkulturnem in funkcionalnem družbenem povezovanju. Obravnavani so nadalje bili vplivi uveljavljanja in odpravljanja mejnih pregrad na družbo in prostor po vstopu Slovenije v EU in v schengenski prostor. Prav tako pa so bili obravnavani tudi problemi prostorske dekoncentracije in decentralizacije ter trajnostnega prostorskega razvoja, kar vodi k razvoju ustreznejše organizacije prostora za potrebe čezmejnega planiranja in ustreznejših prostorskih politik na nacionalni in transnacionalni ravni, upoštevajoč tudi problematiko prostorske organizacije pri izvajanju evropskih programov čezmejnega sodelovanja. V sondnih študijah je projekt obdeloval probleme migracij, identitete in medkulturne komunikacije.

Proučevani so bili potenciali medkulturne empatije kot sredstva za preprečevanje nacionalizmov, napetosti in nerazumevanja med etničnimi skupinami ter avtohtonimi in neavtohtonimi družbenimi skupinami. V tem okviru so bili obdelovani problemi součinkovanja med individualno, kolektivno in multiplo identiteto v procesih integracije in globalizacije, vprašanja različne interpretacije preteklih zgodovinskih dogajanj in potenciali za razvijanje skupnih medkulturnih programov.