20 Maj 2020

DANES OBELEŽUJEMO SVETOVNI DAN ČEBEL

Letošnji svetovni dan čebel, ki ga obeležujemo danes, 20. maja, bo minil v znamenju številnih prireditev. Predstojnica Mediteranskega inštituta za okoljske študije (MIOS) ZRS Koper, dr. Shé Hawke, je ob tej priliki opravila razgovor s čebelarjem Boštjanom Trobcem iz Štanjela.

Vsaka izmed prireditev bo na svojstven način proslavila delo teh nepogrešljivih opraševalcev. Program za leto 2020 najdete na spletni strani Čebelarske zveze Slovenije (SBA) www.czs.si.

Slovenija je država, ki resnično ljubi in ščiti svoje čebele. Odgovorne so za tri četrtine pridelkov in cvetočih rastlin na celem svetu. Od čebel smo odvisni, zato je naša naloga, da jih zaščitimo z zmanjšanjem uporabe pesticidov, sajenjem raznovrstnih rastlin in podpiranjem trajnostnega kmetijstva.

Doprinos teh opraševalk je za življenje na Zemlji tako pomemben, da so Združeni narodi leta 2018 razglasili 20. maj za svetovni dan čebel. Ta datum je bil izbran v počastitev rojstva čebelarja Antona Janše (rojen leta 1734), ki je bil učitelj čebelarstva na čebelarski šoli v Augartni na Dunaju, ki jo je ustanovila Marija Terezija. Danes pa je v Sloveniji aktivnih že več kot 10 tisoč čebelarjev.

Pogovor med dr. Hawke in gospodom Trobcem vam v branje posredujemo v naslednjih vrsticah.

Kako se je začela medarska zgodba vaše družine?

“Čebele imamo doma, odkar pomnim in delo z njimi je bilo za našo družino nekaj samoumevnega. Že kot otrok sem pomagal pri točenju medu, čiščenju satja in podobnih opravilih. Še vedno se spomnim, kako je bilo, ko sem prvič ročno točil med. Takrat smo imeli le nekaj panjev in če me spomin ne vara, je bilo to še preden sem začel obiskovati osnovno šolo. Zelo dobro se po tem spomnim, ko sem prvič sam pobiral roj. Na srečo se je to zgodilo doma, na zelo nizki veji drevesa in nisem potreboval  lestve. Roj sem dal v vedro, nato pa ga premestil v panj. Po tej sicer nenamerni iniciaciji sem več časa preživel pri čebelah.”

Ali čebele potrebujejo posebno skrb?

“Žal čebele potrebujejo vedno več pozornosti, saj k nam prihajajo različne bolezni, ki jih slovenske čebele (kranjska sivka) niso vajene in nimajo proti njim izdelanega obrambnega mehanizma. Najbolj znana bolezen je varoja. Čebele pred tem zajedavcem lahko obvarujemo, ne poznamo pa še načina, kako se ga popolnoma znebiti. Obeti za prihodnost so zaskrbljujoči. Nekateri čebelji škodljivci so na pohodu po Evropi in tako rekoč trkajo tudi na vrata slovenskih čebelarjev.

Poleg tega moramo čez vse leto skrbeti, da imajo čebele dovolj hrane in vode. Če v naravi dobijo obojega premalo, ju moramo dodati. Do pomanjkanja hrane lahko pride po dolgotrajni suši ali ob zelo dolgem deževnem obdobju, kot je bilo, na primer, maja lani. Predvsem moramo poskrbeti za hrano čebel pozimi, ko je v naravi ni dovolj.”

Kakšen je vaš odnos do čebel?

“Čebele so zame osebno pristen stik z naravo. Pregled in poznavanje rastlin, izleti v naravo, iskanje primernih prostorov za čebeljo pašo. Preživljanje prostega časa z njimi je kvalitetno, njihovo šumenje je pomirjujoče. Da o aromah, ki jih zaznamo vsakokrat, ko odpremo panj, ne govorimo.”

Brez čebeljega opraševanja bi svet prenehal pridelovati hrano, zato je kot del ekološke skrbi za planet, v svetovnem in lokalnem smislu, pomembno vedeti več o živilih, ki jih gojimo, in o ohranjanju dobrih rastnih praks ter biotske raznovrstnosti. Na Mediteranskem inštitutu za okoljske študije smo naklonjeni raziskavam in praksi, ki prinašajo ekološko trajnostne rezultate in spodbujajo spoštljivo koevolucijo z naravo. Čebele pa so del naše trajnosti.

Dodaj odgovor