Izhod iz enostavnega načina

Solinarska kulinarika 2024: Solinarstvo in »okusi« Sečoveljskih solin

Minulo sredo se je v Muzeju solinarstva v Fontaniggeah v Krajinskem parku Sečoveljske soline zgodil drugi dogodek letošnjega projekta Solinarska kulinarika 2024.  Organizaciji dogodka se je prvič pridružilo tudi Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper v okviru projekta »Zrno soli, kristaliziranje sobivanja: solinarstvo kot izkustvena okoljska modrost«.

Obiskovalci so se zbrali ob 18. uri ob vhodu v Fontanigge – Krajinski park Sečoveljske soline, od koder jih je električni vlakec odpeljal do Muzeja solinarstva. Tam je Matjaž Kljun (Zavod za varstvo kulturne dediščine in ZRS Koper) predstavil solinarstvo kot ključni element lokalne kulturne dediščine, kjer se že stoletja prideluje sol na tradicionalen način, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Etnološka skupina Femea dei salinari (Solinarska družina) Italijanske skupnosti Giuseppe Tartini Piran – Comunità degli Italiani Giuseppe Tartini je predstavila tradicionalne družabne igre, ki so se jih igrali otroci na tem območju v preteklosti, na dogodku pa so jih obiskovalci in obiskovalke lahko preizkusili. Hkrati je predstavnica Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran izvedla pedagoške delavnice.

Sledil je sproščen klepet s solinarji o sodobnem solinarstvu, ki ga je moderirala (oziroma »gaverirala«, kot pravi sama – gavero je temeljno solinarsko orodje), dr. Maja Bjelica (raziskovalka ZRS Koper, solinarka iz Združenja Muzofil). V živahnem pogovoru so sodelovali trije solinarji zaposleni na Leri, ki so razmišljali o tem, kaj jim pomeni solinarstvo, katero opravilo v solinah je zanje najtežje in katero opravilo jim je najbolj všeč. Na kratko so solinarstvo opredelili kot delo in pustolovščino, pa tudi kot način življenja. Strinjali so se, da je med težjimi opravili taciranje, pri katerem po koncu solinarske sezone solinarji s posebnim orodjem, palotom, »preorjejo« del površine dna solnega bazena, tj. kavedina, ter jo potem zgladijo. Gre za ključno opravilo za gojenje in skrb za petolo – tanko, trdno plast na dnu solnih bazenov v Sečoveljskih solinah, sestavljeno iz mineralov, alg in cianobakterij. Solinarji skrbno vzdržujejo petolo, saj je njeno stanje neposredno povezano s čistostjo in kakovostjo pridelane soli. En solinar je poudaril, da je zanj, ki se s solinarstvom spoznava na novo, najzahtevnejše opravilo uravnavanje pravilnega nivoja vode v bazenih, kar je ključno za uspešno pridelavo soli, saj omogoča optimalno koncentracijo soli v vodi in s tem učinkovito kristalizacijo. Solinarji zato skrbno nadzorujejo dotok in odtok vode, pri čemer upoštevajo vremenske pogoje, letne čase in faze izhlapevanja. Natančno uravnavanje vode kot tudi skrbno vzdrževanje petole zagotavljata visoko kakovost soli in uravnovešeno pridelavo. Povedali so tudi, da velik izziv predstavlja tudi »borba z naravo«, nanašajoč se na nepredvidljive vremenske razmere, in sicer predvsem na velike količine dežja padle v zadnjem letu, ki zahtevajo dodatno pranje kavedinov in vnovično čakanje na rast slanosti morske vode.

Nazadnje so v pogovoru spregovorili o sodobni solinarski »marendi«, ki danes vključuje predvsem kruh, mortadelo, pašteto, jogurt, paradižnik in drugo zelenjavo ter sezonsko sadje, piškote, prepečenec, različne marmelade in zelenjavne namaze. Nekateri solinarji si v soline prinesejo doma pripravljeno malico, včasih pa si privoščijo tudi kebab ali burek. Za razliko od sodobne solinarske malice je obrok »marende« v preteklosti vključeval lokalno pridelane sestavine, ki so zagotavljale dovolj energije in hranil za trdo delo v solinah: domač kruh, pršut, oljke, sir, ribe (pogosto sardele), svežo zelenjavo in kuhano jajce. Takšna malica je odražala preprostost in trdoživost solinarskega življenja. Sklenemo lahko torej, da sodobna solinarska malica, vse bolj sledi trendom urbanega prehranjevanja. Sledilo je druženje, kjer so si obiskovalci sodobno solinarsko malico ogledali in jo tudi poskusili. Po prijetnem druženju in okusni marendi so se obiskovalci z vlakcem vrnili do vhoda v Fontanigge, obogateni z novo spoznavno izkušnjo in »okusnimi« utrinki iz solinarskega življenja.

Zapisala Barbara Bradaš Premrl, sodelavka na projektu Zrno Soli

Organizatorji dogodka:

Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran, Skupnost Italijanov »Giuseppe Tartini« Piran, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, upravljalec Krajinskega parka Sečoveljske soline, podjetje Soline d.o.o., etnografska skupina Solinarska družina, Znanstveno-raziskovalno središče Koper (ZRS Koper) in Združenje Muzofil.

Delo raziskovalk in raziskovalcev projektne skupine temeljnega raziskovalnega projekta »Zrno soli, kristaliziranje sobivanja: solinarstvo kot izkustvena okoljska modrost« (J6-50196), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.