Acta Histriae 4/96


Leo TEDOLDI, asistent, Oddelek za zgodovino Univerze v Benetkah, IT-30124 Venezia, San Marco 2546

IZVLEČEK:

Za kritiško presojo delovanja statutarnega prava je poleg orisa njegovih okvirov in določitve njegovega političnega, institucionalnega in gospodarskega odseva v različnih delih "Terraferme" potrebna celovita interpretacija nekaterih posebnosti beneškega normativnega poseganja v dinamiko in odnose med osrednjo oblastjo in podrejenimi mesti. V tem članku bomo skušali izoblikovati iztočnice za primerjalni študij statutarnih normativnih sistemov.
Pričujoči sestavek je samo prvi previdni poskus določanja različnih ravni raziskave, preko katerih vodi zapletena pot "statutarnega" prava pri oblikovanju in utrjevanju novoveške države, kakršna je bila beneška.

Težave v zvezi s študijem statutarnega prava Beneške republike v zgodovinsko-družbeni luči nastopijo ob pomisli na pluralnost s problemi preobremenjenih "pravnih instrumentov" znotraj enotne državne vladavine. Slednji delujejo v vlogi družbenega nadzora, posrednika med osrednjo oblastjo in lokalnimi oblastmi, pravimi oporišči suverenosti, kot oblast v rokah mestnih oligarhij proti njegovemu beneškemu vodilnemu sloju in poseganju v mestne statute. Nesmiselno bi se bilo zadrževati ob različnih vprašanjih v zvezi s politično težo, ki sta jo imela kazensko pravo na eni strani in civilno na drugi, ali ob različni tradiciji rimskega prava v statutih na območju Terraferme in v Dominiju v primerjavi z beneškimi statuti in s statuti na slovanskih ozemljih, čeprav ne gre spregledati nenehne politične dialektike, slučajne ali načrtovane, ki so jo vsebovale vse reforme od 15. do 17. stoletja. Kot opozarja Gaetano Cozzi v svojih študijah, odseva logika institucionalno in družbeno zakoreninjenega normativnega sistema nekdanjo komunalno avtonomijo in "pakt predanosti", t.j. zvestobo med gospodarskim in političnim slojem ali bolje, ločene institucionalne oblasti mest in prestolnice. Gre za odnos torej, za sodno dejanje oz. za sodno prakso med beneško oblastjo ter družbenimi in političnimi pridobitvami uveljavljenih statutarnih normativov Terraferme, ki zaradi nenehnega uveljavljanja nedotakljivosti in avtonomije podrejenih mest nikoli ni bil razrešena.
Primerjava postane zanimiva, še kot protiutež temu stanju na območju Terraferme postavimo koprske statutarne normative. Že Lamberto Pansolli, za njim pa Gaetano Cozzi (še pred De Vergottinijem) sta izpostavila posebnosti pravnega položaja tega istrskega mesta skozi prizmo oblastniškega odnosa Benetk v primeru statutarnih koncesij. Iz tega se je izoblikovala podoba mesta, resda sicer tesno navezanega na Benetke, vendar s svojo lastno preteklostjo nenehnega iskanja pravne avtonomije, drugačne od tiste, ki je vladala v drugih istrskih krajih.

Koprski statut je bil še sredi novega veka sestavljen iz "štirih knjig" iz 15. stol., ki so, z ustreznimi spremembami, povzemale še starejše vire iz 13. stol.; leta 1668 se jim je pridružila še peta knjiga "Lettere, Ducali e Terminazioni". čeprav je z vsebinskega vidika zaznati močna odstopanja, se v formalnem smislu uveljavljena shema ne oddaljuje od statutov na območju Terraferme. Predvsem pa ne predvideva "hierarhije virov", t.j. priznanja tradicije mestnega prava na območju Terraferme. Manjkal je tudi v 15. stol. tradicionalni uvodnik k redakcijam (izdajam) z imeni pravnikov, zadolženih za pripravo statutarnih izdaj, izpuščen pa je bil celo tisti del, ki je zadeval organigram in zaprisege ob prevzemanju institucionalnih dolžnosti, "Statuta Domini Potestatis", in je predstavljal institucionalno navezo vsakega mesta v Terrafermi na Benetke.
Največji odklon, ki je bil vezan neposredno na beneško pravo, pa je najti v normativnem delu, ki zadeva kazensko pravo. šele v drugi polovici 17. stol. je tudi v Veroni in Vidmu prišlo do enakega vključevanja beneškega prava v statutarna določila in sicer prav zahvaljujoč tistim lokalnim pravnikom, ki so bili najbolj prežeti s tradicijo rimskega prava. Istrsko mesto v kazenskem pravu tako ni moglo ohraniti tradicionalnih pravnih običajev, kar je bil znak, če je to sploh še bilo potrebno, najtesnejše odvisnosti od Benetk. To potrjujejo tudi poglavja XXXII, XLII, XLV iz prve in XXXVII. poglavje iz druge knjige, v katera je vnešen arbitrium podestata kot normativni vir, radikaliziran "v ustvarjanje enotnega normativnega sistema", ki bi nadomestil običajno pravo. Ta Pansollijeva teza, katere skrajnosti so bile že izpostavljene, ne upošteva v celoti pravne zavesti beneške države, še manj pa njena prizadevanja, da bi v Dominij razširila svojo 'arbitrarno' pravno kulturo in sicer ne kot sredstvo, temveč kot izraz in simbol tiste Stran iz Koprskega statuta iz leta 1423.

oligarhije, ki se je tako zelo istovetila z državo. Ne gre pozabiti, da v mestih Terraferme 'arbitrium' podestatovih razsodb nikoli ni zaživel, medtem ko so ga po Cozzijevih trditvah v manjših središčih sprejeli (samo v Veroni je bil podestatov 'arbitrium' kot zakon leta 1450 vključen v kazenske statute). Pri proučevnaju prakse 'iudicandi' bi veljalo več pozornosti in študija posvetiti navodilom, ki jih vsebujejo "Commissioni" (napotki), namenjeni rektorjem, ki so jih pošiljali v Koper. Za razliko od drugih mest, kot je bil Piran, denimo, kjer so lokalnim pravnikom dovolili vsaj omejeno sodelovanje na področju pravosodja tudi v primerih kazenskega prava, je bil koprski podestat edini sodnik; ob svojem imenovanju za mestnega glavarja pa je prejel navodila, kakšna naj bo njegova politika pri upravljanju mesta. Bolj kot za samo uvajanje zakonske materije so namreč Benetke skrbele za politično strategijo prava v smislu stalnega uveljavljanja proceduralne prakse.
Pri ponovnem proučevanju koprskih statutov je kaj lahko ugotoviti, da vsebuje peta knjiga (Lettere, Ducali, Terminazioni) sistemizacijo, poskus celostne ureditve starega normativnega sistema, česar na območju Terraferme, razen v Padovi, ni najti. V Bresci, Veroni in Vicenzi je v statute sicer vnesen zbir beneških uredb, največkrat brez pravega reda (na primer 'Quaedam Litterae Ducales' v veronskih statutih iz leta 1582: 'Privilegia Magnificae Civitatis Veronae, Partes et Decreta quaedam illustrissimi Domini Venetiarum tam civiles quam criminales'), predvsem pa nevsiljivo, kot dodatek zvezku statutov. že na eni strani obstajajo eno pravo, eno ozemlje in torej politično-upravne meje, pa po drugi strani Koper in njegovo pravo ponovno odkrijeta svojo sodno in administrativno bit v usklajenosti z normativno in prisilno dejavnostjo Benetk. Če več, položaj istrskega mesta se tako še naprej razlikuje od vseh drugih v regiji.

Seveda vsebuje tudi koprsko pravo nekaj posebnosti in zagotovo odseva določeno pravno nasledstvo. Ob urejanju knjižne izdaje statuta je Margetiš opozoril na dobro poznavanje rimskega prava, s katerim so se ponašali istrski pravniki, saj so bila z njim prežeta posamezna poglavja statuta, in na normativne razlike: glede varovanja posesti, zaščitene s skrajšano proceduro, drugačno od običajnega civilnega postopka, glede odsotnosti uredb v zvezi s služinčadjo, ki jih je koprsko pravo vsebovalo. Iz vsega tega se je izoblikovala struktura s svojo lastno vital nostjo, čeprav okorelo zaradi zunanjega političnega pritiska, ki ni dopuščal družbenega odseva v lokalnih statutarnih normah.

Šlo je torej za dvojni odnos med območjema 'terre' in 'mar': normativna določila in politična učinkovitost se v oblastni dejavnosti Benetk prepletata, zunaj prestolnice pa se ob vladnih odločitvah ponovno izoblikujeta v igro dežel: na območju Terraferme ohranjajo normativne uredbe določen razkol, odklon sodne dejavnosti, čeprav se znotraj sistema priznava nadzor Benetk, 'salvo semper arbitrio Dominationis nostrae addendi, minuendi, corrigendi' - ob čemer je navajanje na dela Gaetana Cozzija povsem samoumevno. V Kopru, ki je postal edino pristojno institucionalno središče za celotno regijo (z zakonom z dne 5. avgusta 1584 so postali podestat in novi svetniki, ki jih je tja pošiljala beneška oblast, tudi vrhovni sodniki za pritožbe za celotni polotok, kot je opozoril Rolan Marino), je beneška vlada prevzela pravno kontinuiteto mesta in si jo prisvojila. Zgodovinske iztočnice dveh geografskih duš Dominija so seveda različne in razvejane, vendar tega dualizma ni mogoče v celoti razložiti s komunalno
in cesarsko tradicijo tega istrskega mesta prej in s patriarhalno kasneje. Zaradi institucionalne rasti istrske prestolnice, ki je postala v 17. stol. središče sodne uprave, so bile Benetke prisiljene vzpostaviti bolj toge odnose, obenem pa dopustiti določeno dialektiko stikov s slojem pravnikov, ki so, sodelujoč z beneškim rektorjem pri hierarhičnem prestrukturiranju istrske regije, s slabljenjem ohranjali stare institucionalne sisteme, tedaj že potrebne integrativne zakonodaje. Zaradi težkega družbenega bremena, ki ga je Koper prevzel s svojo novo vlogo, prevelika institucionalna zaprtost mestnih statutov seveda ni bila mogoča. In verjetno so bili prav to razlogi, da je rektor Valerio da Riva, kot piše Claudio Povolo, leta 1683 izdal knjigo "Leggi, decreti e terminazioni del Serenissimo Maggio Consiglio dell'Ecc. Pregadi, dell'Ecc. Consiglio dei Dieci e dei pubblici rappresentanti con la pubblica approvazione concernenti il buon governo dell'Istria".