POVZETEK
V prvem delu eseja avtor prikaže težave rimskokatoliške cerkve v situaciji, ki je nastala v Evropi, ko je Martin Luther s svojimi 95 tezami omajal tradicionalne temelje krščanstva na zahodu. Deloma nam razlaga, zakaj je papeška država potrebovala toliko časa, da je našla svojo politiko posredovanja, čeprav se je boj proti doktrinarnim napakam reformatorjev začel že v prvi polovici 16. stoletja. Ko pa se je Cerkev zavedla, da izgublja teritorialni, duhovni in kulturni nadzor po vsej Evropi, je začela koreniteje ukrepati. Prvi pokazatelj je bila ustanovitev dveh aktov, ki se zelo razlikujeta: na eni strani je bila spontana pobuda Ignazia Loyole, da bi v Parizu ustanovili duhovno vojsko, ki bi bila papežu na razpolago za misijonarske potrebe - jezuite; na drugi strani naj bi v Rimu na pobudo Pavla III imenovali komisijo kardinalov, katerih naloga bi bila koordinirati boj proti protestantizmu v katoliških okoljih - to je bila Sveta kongregacija rimske inkvizicije. Istra je zaradi svoje geografske lege predstavljala enega izmed strateških območij katoliške vere; kot obmejno področje s protestantskim svetom jo je nadziral neposredno Rim.

V prispevku avtor predstavlja razmere na istrskem polotoku od osemdesetih let 16. stoletja, tako v beneškem kot v habsburškem delu, apostolski obisk kardinala Agostina Valiera, številne procese, ki jih je začel veronski škof proti osebam, ki so bile v preiskovalnem postopku, ter pomen in vlogo jezuitov v Istri in v okoliških regijah. Delo, ki ga je Agostino Valier uspešno končal po letu 1580 v naši regiji, so v naslednjem stoletju dopolnili jezuiti, ki so bili v misiji na Reki, v habsburškem delu polotoka.

Ključne besede: katoliška Cerkev, verska preganjanja, Istra, 16. stoletje